»V besedilo sem vpeljal zelo močen, vedno znova ponavljajoč se motiv harmonike ne kot zgolj inštrumenta, ampak kot načina preživetja z glasbo, kamor se človek zateče v najhujših trenutkih, v katerih gre za življenje in smrt.«
»Zgodba mojega deda je nekako ostala v družini kot neizgovorjena resnica ali na pol izgovorjena skrivnost. Besedilo sem med drugim napisal z mislijo na to, da bo nekoč uprizorjeno prav s (Juretom) Torijem in njegovo glasbo.«
»Lorencijev princip ne uprizarja, ne dela teatra iz nečesa, ampak lupi grenko-sladko goloto reči in poskuša ustvarjati prostor za tisto, kar je že tam – v besedilu, kompozicijah, filmu. Z minimalnimi učinki dosega maksimalno, kar je nekako zelo blizu poetiki besedila in avtorski glasbi Jureta Torija.«
»Pritegnil me je zvok. Harmonika je vsestransko glasbilo, lahko igrate vse, od Bacha do filmske glasbe, jazza. Prav našel sem se v tem.«
»Tisto leto, ko sem se vpisal na ljubljansko glasbeno akademijo, je bilo največ zanimanja za študij harmonike. Igral sem repertoar, ki sem ga pripravljal v srednji šoli za tekmovanje. Res se mi je zdelo neverjetno, da sem prav jaz dobil največ točk.«
»Drži. Če želite igrati inštrument, morate veliko vaditi in vedno sem imel težave s prostorom. Enkrat, ko je bila priložnost, sem prišel in jih vprašal, ali bi lahko občasno pri njih vadil, ker je v Pastoralnem centru SPC-ja v Ljubljani veliko prostora. Oni so mi omogočili, da vadim, kadar in kolikor želim. Res imam srečo in sem jim zelo hvaležen.«