Zdaj govori pesnik

»kakor slišanje drugega časa in razdalj in hrepenenj in spominov«

»Sodeloval bom z branjem svoje poezije.«

»Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese.«

»Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara.«

»Nesreča se namreč obveže, da bo Sreči pokazala, kako lahko tudi ona osreči človeka.«

»Je eno človeško življenje dovolj, da izsanjamo vse sanje?«

»Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.«

»Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.«

»V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca ...«

»Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«

»Posebna vrednost poezije in umetnosti sploh je lahko samo v tem, da ima eksistencialno razsežnost.«

»Je in izgine / Je in mine / Vrtinec vetra in listja sredi noči / In srna se zbudi ždi v belem mrazu.«

»Posebna vrednost poezije in umetnosti sploh je lahko samo v tem, da ima eksistencialno razsežnost.«

»Je in izgine / Je in mine / Vrtinec vetra in listja sredi noči / In srna se zbudi ždi v belem mrazu.«

»Delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem.«

»pričujoča knjižica je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene zbirke verzov s popustom«

»velikan sem / imam štampiljko / družba me uliva v bron / ker nihče v njej o meni ne misli tako«

»kaj zapisati / v jutrišnjo številko / lokalnega biltena / če so najlepši vrt / požrli termiti«

»Spomin stvari smo ljudje. Ko bomo uničili stvari, bo izginil tudi spomin. Spomin stvari so naša minula dejanja, ki segajo v sedanjost in prihodnost. Ostalo je pozaba, ki je hujša od smrti.«

»Skodelica na polici, stari dokumenti na mizi, nogavice preko stola … Zamrznjeni čas. Točno tako, kot si je predstavljala babica. Moja mama pa je prav to hotela spremeniti, izbrisati preteklost, začeti znova … Na koncu je tudi moji mami zmanjkalo moči in je tudi ona pustila za sabo vse tako, kot se je v nekem trenutku ustavilo. Predmeti so zmagali, zamrznjeni čas je zmagal.«

»Moški vendar sejejo seme. In vero. In vojne. In smrt. Ženske lahko zvesto sledijo. Samo sledijo. Ker sledijo, so kaznovane.«

»Pesnik je kompleksno pesniško delo začel pisati v drugi polovici leta 1835.«

»Se bo kdaj kdo rodil, ko ne bo vojne? / Niti ene same. / Tisti, ki jo povzročajo, se rodijo brez srca. / Že rodijo? / Nobeden se ne rodi brez srca. / Pa je vseeno vojna.«

»Kupido, ti in tvoja lepa starka / ne bosta dalje me za nos vodila; / ne bom pel vaj'ne hvale brez plačila / do konca dni ko siromak Petrarka.«

»Ko se ne izprašujem, zakaj.«

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»čeprav je 'naslov enak, zgodba je enaka, enaki so junaki, je kljub temu v naši predstavi vse drugače'«

»Družba ni zavetje, družba je nekaj nevarnega, nekaj, kar nam spodnese tla pod nogami. V zbirki je zavetje literatura, poezija.«

»Brez poezije bi bil človeški jezik samo sredstvo sporazumevanja. Kakor hitro prestopimo polje literarnega oziroma poetičnega, so te možnosti neskončne: odpre se vesolje, kjer nek izraz, ki ga vsakodnevno uporabljamo, lahko pomeni tisoč in eno stvar in s tem človeku širi domišljijo in empatijo, da se lahko lažje vživi v druge, da razume svet, da morda na nek način najde tudi svoj mir.«