»Moral sem se naučiti prepoznati in brati sledi, predvideti obrise pokrajine in smeri vetra. Spisek bi lahko širil ad infinitum, a zagotovo sem si z lovom precej izbistril oko, še posebej za naravo in njene pojave, pri čemer sem ves bistveni poduk prejel prav od starih hribovcev in zakotnežev, katerih opažanja in glasove si bom zapomnil do groba.«
»V svojem početju prisluškovanja naravi odkrivata svetove zvoka in njihovo odzvanjanje v polju vidnega. Pri tem jih prevajata skozi lastni telesi, da v njima razširita domišljijske potenciale in opazujeta njihovo sovpadanje s svetom giba.«
»ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisati, hotel sem napisati knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisati, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudi, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«
»ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti o sebi. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa – kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec – je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«
»Že, ko sem bil zelo majhen, sem delal na kmetiji in pomagal doma. Oče je umrl, ko sem bil star šest let, tako da sem že kmalu prijel za delo. V hlevu sem hranil in napajal živino, molzel sem krave, kosil, oral – vse sem delal. Do partizanov sem kmetoval.«