Ključna beseda: poezija

»Sreča ima dvojen obraz: takega, ki osrečuje, in takega, ki odvrnjen od nas za prvim žaluje.«

»S Pedenjpedom sem se hotel predvsem približati otroškemu načinu gledanja na stvari in dogodke, s katerimi se otrok srečuje v vsakdanjem življenju, obenem pa svoja lastna otroška doživetja in tudi vtise, ki nastajajo v meni, ko danes opazujem otroke, tako združiti med sabo, da bo junak kar najbolj privlačna in zanimiva oseba.«

»Brez kulture ‒ to pojmujem v najširšem formativnem pomenu besede ‒ ni sveta. Če začne prevladovati kakršna koli mono kultura, je to močno narobe. Zato se zavzemam za demokracijo, za različne poglede in formative znotraj nje. Svet je razgiban, če je raznolik in prav v raznolikosti je bistvo kulture.«

»spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo«

»sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«

»iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči«

»Eden od številnih možnih uporab jezika v literaturi je tudi popolno prekritje poezije z elementarnimi jezikovni danostmi; ko jezik ni le sredstvo za razgrabljanje svojih netrdnih in nestalnih pomenjenj, temveč sama njegova skonstruiranost postane osnovni konstruktivizem poezije.«

»Jezik tukaj tako rekoč riše in barva, oblikuje in kipari, arhitektira svet.«

»Kar je, so le v komade naflekane jezikovne možnosti.«

»Jezik ne opisuje, temveč piše, kreira nepreštevne plasti bivanja.«

»Zdaj je spet lahko vse po starem.«

»Na Krasu ni pretvarjanja.«

»Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.«

»Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.«

»Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam. Belo, rožno, zlatorjavo … / Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.«

»… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje.«

»Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja.«

»berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.«

»Prav poglobljeno branje se izkaže ključno tudi onstran literature.«

»Na drobce resničnosti, na poetične trenutke ali na prvi pogled manifestne izjave?«

»Poslušati, dihati, razviti vsako besedo, drobec, pomensko oporo.«

»Njegove brezkompromisne, radikalne pesmi še naprej navdušujejo in navdihujejo tako bralce kot ustvarjalce.«

»Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost 'metuljevega učinka'.«

»Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič.«

»Na severu te male domovine je mesto, kjer sem bil nekoč doma.«

»Združil sem podobe mesta z verzi, kot neko ilustracijo pesmi, ki je skorajda alternativna himna Maribora.«

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu, Estha in Rahel.«

»Ne zastavljaj mi debilnih vprašanj o avtofikciji, preberi in začuti, da je vse res.«

»Ja, tudi gledališče je bilo, zmeraj je bil tudi teater. Igrala je svoje vloge, da bi pokazala, kaj je resnično, kaj je zanjo pomembno. Da jo imajo radi.«

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu.«