»Izvedli bomo drugo predstavo, svetovni galakoncert Svetlana Zaharova in prijatelji z baletnimi plesalci z vsega sveta. Predstava bo kmalu objavljena. Bo na isti termin.«
»Zaprosili smo za vizume za celotni ansambel. Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve vizumov ni izdalo brez obrazložitve. Kar se tiče pa Zaharove, pa vizuma sploh ne potrebuje, saj zanj ni zaprosila, ima namreč vizum Republike Italije.«
»To je eno tako priznanje – saj mogoče izpade klišejsko, ko tako rečem –, ampak ... Ko to delaš toliko let in ko vsak konec tedna hodiš okoli itd. ... In potem narediš neko drugačno stopnico v drugo smer in dobiš tak odziv ljudi, se vprašaš, ali je res in ali si to sploh zaslužimo.«
»Vse stranke menijo, da je v času, ko vojna (v Ukrajini) še traja in v medijih vsak dan beremo o žrtvah ruskih napadov, neobčutljivo, da bi taka pevka nastopila tukaj v Pragi.«
»Ne morem ugoditi vsem. Ampak dobro, s tem lahko živim. In da, želim sedeti na teh dveh stolih, tudi na treh, če je treba. Nekega dne bodo ljudje razumeli – nisem izdajalka svoje domovine in tudi nisem proti Ukrajini. Poskušam ostati človek.«
»To je bila morda najneumnejša stvar, ki sem jo naredil v življenju. (...) Pravzaprav se počutim, kot pravijo ženske, ki so bile posiljene: počutijo se, kot da jim njihova telesa ne pripadajo več. Sram jih je, ko jih ne bi smelo biti sram. Ampak še vedno jih je sram. In potem se jim gnusi spolnost. Zdaj imam vse te simptome. Tega nisem pričakoval, niti najmanj ne.«