»Končal sem srednjo glasbeno šolo kot instrumentalist - klarinetist, vendar je bila to moja mladostna zabloda. Pri Plesnem orkestru sem igral saksofon, to me je zelo veselilo, ampak izkazalo se je, da po naravi nimam dobrega nastavka in zato tudi ne lepega tona na klarinetu. Tehniko sem imel še kar v redu, vendar sem se vrnil nazaj k mojemu instrumentu - klavirju.«
»Kot pianist sem pred časom Ljubljančane 'prestavljal' v leta nemega filma. V Kinoteki sem na klavirju spremljal neme filme, to mi je bilo v veliko zadovoljstvo. Takrat so ljudje govorili, gremo poslušat Lesjaka, pa morda še kdo, gremo gledat film.«
»Kot vedno sem navdušena in polna pričakovanj, festivalu seveda želim vse dobro, predvsem pa, da bi tudi letos rodil dobro poletno uspešnico, ki jo bomo še dolgo poslušali.«
»Ko sem bil star manj kot šest let, sem mami, ko je prišla iz službe, po črnih tipkah zaigral čisto preprosto 'o, o, o, poglej pod nebo, kako lepo ptički pojo', s sekstami sem spremljal 'o, o, o, poglej na goro, kako lepo rožce cveto', čista otročarija, ampak mama je bila ganjena do solz. V njenih očeh sem bil čisto pravi Mozart. Zato so me takoj dali učit klavir.«
»Mi smo bili res veliko skupaj. Pa smo šli za klavir in si med seboj igrali in se spraševali: 'Kaj pa ti praviš na tole? Pa daj takole poskusi.' Res nismo bili tekmeci. Smo se tudi družinsko družili, preživljali družabni čas skupaj.«
»To je bilo neverjetno. Bili smo povabljeni od Raula Castra. Stanovali smo v nobel hotelu, spodaj nas je noč in dan čakal cadillac s šoferjem. Kamor smo želeli, nas je peljal. Gotovo je bil ta šofer sicer tudi neke vrste agent, ampak za nas je res skrbel zgledno. Imam res krasne spomine na Kubo.«
»Na primer Ježkova besedila so tipično taka, ki sem jih lahko vse takole napisal. So mi kar zapela. To je pesmica, ki nima prehudih kombinacij in je razumljiva v enem lepem, sočnem slovenskem jeziku. In on, ker se je sam s tem ukvarjal, je točno vedel, kako je treba napisati eno besedilo in s temi besedili jaz nikoli nisem imel težav. Kar zapoje pesem.«
