Ključna beseda razstava avtorja Marina Abramović

»Sama bi delala selekcijo in to bi bil subjektiven izbor.«

»To ni zgodovinska, ampak živa razstava.«

»Zanima me, kar je zdaj.«

»Leta resne revščine, a tudi izjemne sreče.«

»Res sem hotela storiti to, pomembno je.«

»Na MoMo je prišlo 850 000 ljudi, največ za živega umetnika.«

»Umreti ni težko, težko je biti performer.«

»V času trajanja razstave deset ur na dan, šest dni na teden negibno sedela na stolu.«

»Ali sem še lahko tako radikalna kot v politično nekorektnih časih?«

»Ob njih sem spoznala, da svetloba prihaja od znotraj, in ne od zunanjega sveta. Navdih, ki vznikne v duši. In to sem želela preliti v umetniško delo.«

»Zamisel za to razstavo se je porodila tri, štiri leta prej. Načrtovala sva, da bova to naredila skupaj, toda pred štirimi leti je Ulay žal umrl. Z Leno želiva uresničiti to zamisel, najino željo, saj delo nikoli ni bilo v celoti predstavljeno, vseh 12 let ne.«

»To bo prva taka razstava, saj sva z Ulayem na vsakem nastopu pokazala le del ustvarjenega. Imava skupne projekte prej in potem, tu pa prvič prikazujem dela, ki jih občinstvo sploh ne pozna.«

»Tovarna sladkorja je izjemen prostor. Ogledala sem si vse prostore. To bo res velika predstava.«

»Kot moderni oltar.«

»Zelo sem vznemirjena, ko vidim to prelepo cerkev in Zlato masko na sredini. Odpelje me daleč v moje otroštvo.«

»Obraz sem si premazala z medom in ga posula z zlatimi lističi. Gledala sem naravnost in niti za trenutek nisem zaprla oči.«

»Skupaj z napovedjo velike razstave je bil to zame dan poln čustev.«

»Vse to je neposredno povezano z mojo metodo Abramović, ki sem jo razvila, s katero lahko s ponavljajočim se delom spremeniš svojo zavest.«

»Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev.«

»Ne gre za to, ali bom lahko nastopala, ko bom stara 80, 90, 100 let ali kar koli drugega. Moram najti sistem, v katerem se moje poslanstvo in moja zapuščina lahko nadaljujeta.«

»Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev.«

»Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!«

»Art Vital pomeni, da imaš pogum«

»Biti prva umetnica, ki ji je namenjena takšna pozornost, pomeni veliko odgovornost. Moram ustvarjati tako dobro, da odpira pot vsem ženskim umetnicam za mano. Če moja razstava ne bo dobra, bo to imelo posledice za vse moje zanamke, zato moram biti neverjetna.«

»Polovica mojih prijateljev se je nehala pogovarjati z mano, ker govorim o preveč bolečih, emocionalnih stvareh, o katerih ne bi smeli govoriti, ampak moramo.«

»Obožujem, da nimam skrivnosti. Vse je bilo boleče uprizoriti in deliti z vsemi, ker ob tem deliš bolečino z drugimi in si svoboden.«

»Moram ustvarjati tako dobro, ker moj uspeh odpira pot vsem umetnicam za mano. Če moja razstava ne bo dobra, bo to imelo posledice za vse moje zanamke. Zato moram biti neverjetna.«

»Nikoli prej nisem nastopala v Litvi in ko sem spoznala Jonasa Mekasa, sem si vedno želela priti v Litvo.«

»Prvič sem ga srečala leta 1978 (...). Imela sva se rada, poznala sem njegovo dušo.«

»Ljudi delim na dve skupini: na originale in na tiste, ki sledijo. Jonas Mekas je bil čisti original.«