»Kubanci pa so na področjih, kot so javno zdravje ali biotehnologija, zdaj tudi boj proti podnebnim spremembam, pokazali, da je država, ko deluje v korist prebivalcev, učinkovitejša od kapitalistične konkurence in trgov.«
»Ko je Prešeren 5. septembra 1846 prispel v Kranj, je za potrebe bivanja najel celotno prvo nadstropje Mayerjeve hiše. S seboj je pripeljal sestro Katro in pisarja Andreja Rudolfa, nezakonskega sina prijatelja Andreja Smoleta. V delu hiše, obrnjenem proti Mestnemu trgu, si je uredil stanovanje, na drugi strani hiše pa pisarno za opravljanje odvetniškega poklica.«
»Delavec pri plavžu, rudar v jami, delavka pri tkalnem stroju, kmet na svoji njivi, učenjak za pisalno mizo, vsi, ki nas je vojna vihra teh časov razmetala po ječah in taboriščih, po brigadah in odredih, in vsi tisti, ki so ob lakoti in preganjanju z nami vred pomagali svet snemati s tečajev stare, ljudskim množicam sovražne miselnosti.«
»Ne zanimajo nas torej usodni zgodovinski dogodki in velike osebnosti, pač pa želimo ponuditi vpogled v vsakdanje življenje in raziskati protislovja družbenega sistema, ki je gradil na utopični viziji prihodnosti.«
»Okoliščine vsakdanjega življenja in s tem tudi kulture je tedaj določala vladajoča ideologija z državno propagando, kjer izražanje kritike in smešenje oblasti nista veljali za umetniške vrednote.«
»Ne glede na sistemske nianse med državami na vzhodni strani železne zavese in ex-Jugoslavijo, pa se podobe z razstave umeščajo v splošni, kolektivni spomin na desetletja neke družbene ureditve.«
»Razstavljene fotografije sprožajo tudi povsem individualne spomine, ki nas spontano vračajo v preteklost, v čas otroštva in mladosti, ki danes mnogim predstavlja vir nostalgičnega spomina na tiste čase.«
»Strokovno sem določila zdravljenje, a predpisana zdravila so obstajala samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti, zato so samo hodili k meni, brez zdravil.«
»Ne silim vas, da tole grozljivo zajetno knjigo preberete od začetka do konca. Svetujem vam, da jo berete kot Biblijo, odprete jo lahko kjer koli, pa bo vedno dramatično in napeto. Jamčim. Vedno ravno koga ubijajo. Vedno ravno kdo beži. Vedno ravno iščejo morilca. Vedno ravno načrtujejo rop stoletja – ali pa popoln zločin.«
»Da bo mera polna, Štefančičevi bombastični viziji pa zadoščeno, nazadnje, med več sto obdelanimi predstavniki filmskega noirja, obdela še številne sopotnike noirja, med drugim Hitchcocka, klasične vesterne in celo – če se s tem strinjamo ali ne – muzikale, melodrame in romantične komedije tipa Adamovo rebro, Pojmo v dežju in Pismo neznane ženske.«