»Uprizoritev s smehom kot rezom v odrski zgodbi razkriva meje med ljubeznijo in manipulacijo, skrbjo in zlorabo, tišine pa razkrivajo resnice, ki jih liki ne zmorejo čisto izreči.«
»Čeprav je danes biti delavec pogosto razumljeno kot nekaj sramotnega, kot nekaj, o čemer se ne znamo ali nočemo pogovarjati, je želja te uprizoritve prav ta: da si ne prikrivamo ekonomskih in socialnih situacij, v katerih živimo, ampak se o njih odkrito pogovarjamo.«
»Hkrati pa, ker naslavlja neko politično situacijo, lahko nagovori vse generacije tako starejše, ki so odraščale v nekem drugem sistemu, kot nas, ki smo prva generacija, ki na neki način odrašča in dela v neoliberalizmu.«
»Vizualni vtis predstave Kdo se boji Virginie Woolf?, drame, ki je doživela svoje z oskarjem nagrajeno filmsko priredbo, nastaja na tisti tanki meji med 'not trying too hard' in ekspresionističnim prizorom, ki s svojimi liki, barvami in čustvi preoblikuje emocije.«