»Bo danes ponosen in sebičen človek iz tega izpeljal kakšen sklep? Ali pa bo še naprej, brez kesanja in brez ljubezni, vztrajal pri samomorilnem projektu ustvarjanja svojega lažnega svetovnega raja, v katerem ni ne Boga ne človeka kot duhovnega bitja.«
»Kako se ne bi veselili ob spoznanju, da je bila v ljubezni, ki je Jezusa ohranjala skozi trpljenje in smrt vse do njegovega vstajenja, premagana še zadnja meja, ob katero je udarjal človek na poti svojega življenja – smrt?«
»Ni torej tisti Nietzschejev bog, mrtev bog, ki ga ni v našem življenju in naših vsakdanjih opravilih. Ne, naš Bog je živ in želi biti naš sopotnik ter nam prinesti tisti mir, ki ga svet ne more dati.«
»Živimo v izjemnem času, ko si nihče niti v najbolj morastih sanjah ni mogel predstavljati razmer, v katerih smo se znašli, ne samo mi, ves svet.«
»Kdo ji lahko ukaže, do kod sme in kje je njena meja? Kdo je odgovoren za njeno omejevanje, kdo jo lahko premaga? Vlada, razne službe, zdravstveni delavci? Vsi ti pa še mnogi drugi.«
»Čemu bi namreč služilo slovesno zbiranje na veliko noč in velikonočni ponedeljek, če bi čez dober teden ali deset dni razočarano poslušali o naraščajočem številu okuženih in umrlih.«
»Če so zaprte naše cerkve, da v njih ne moremo sodelovati pri mašah in obredih velikega tedna, to nikakor ne pomeni, da se moramo ločiti od našega krščanskega občestva, da se moramo ločiti od bratov in sester.«
»Če dobro prisluhnemo, bomo slišali, kako nas Jezus vabi, naj v tem času gradimo živo Cerkev, v kateri je on sam navzoč, kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je po njegovi obljubi on sam sredi med njimi.«