»Odesa je ukrajinsko mesto in tudi Odesa se nikoli ne bo vdala, skupaj se bomo bojevali za svojo Ukrajino. Hočemo, da se naši otroci vrnejo domov. Hočemo živeti, delati. Tu ne potrebujemo Rusije. Nismo zanjo vzgajali svojih otrok.«
»Na poljski meji stojijo dolge vrste avtomobilov, s katerimi se vračajo ljudje, ki so že davno odšli in se niso hoteli več vrniti in ki so v različnih državah služili drobiž.«
»Tukaj za mano lahko vidite pristanišče v Odesi in razburkano Črno morje, vse ulice, ki iz središča mesta vodijo do obale in pristanišča, so zaprte, povsod so barikade in vojaki v pripravljenosti, ki ne dovolijo prav nobenega snemanja, saj se bojijo, da bi tako Rusi lahko izvedeli za njihove položaje.«
»Dejstvo je, da begunci nimajo te sreče, da se za njih najtežja pot šele začenja. Ko pridejo na primer v Romunijo ali na Poljsko ali v katero koli drugo državo, se šele začenja iskanje začasnega doma.«
»Te osebe je zelo težko nadzorovati, te osebe niso predstavniki držav, niso del neke enote, neke linije vodenja in poveljevanja, težko se jih nadzoruje na bojnem polju in, žal, to smo se tudi z Balkana naučili, kadar koli so bili vpleteni t. i. prostovoljci, so za njimi na bojnem polju ostajale krvave sledi oz. so bili velikokrat povezani z vojnimi zločini.«
»Nestabilnost v Ukrajini ponuja skrajnim desničarjem enake priložnosti za trening, kot so džihadističnim borcem vrsto let predstavljale nestabilnosti v Afganistanu, Iraku in Siriji.«
»V razmerah, ko otroci sprašujejo matere, kaj je vojna v Kijevu ali Harkovu, ni več mogoče biti nevtralen. Gospod Dodik se je, takšen je moj vtis, ujel v past lastnih besed. V takšnih primerih bi bilo včasih bolje nekaj dni molčati in razmisliti.«