»Jure Ivanušič je s svojo skladbo in nastopom izkazal tehnično obvladovanje besedila, igralski distancirani humor, precizno artikulacijo, dramaturško premišljeno gradnjo ter glasbeno izrazno širino.«
»Žal je bila skladba nehote, kot kaže podatek, objavljena javno, kar pomeni, da sem s tem pri prijavi skladbe nevede kršil 5. člen razpisa za Slovenski šanson 2025. Zato od prejete nagrade nepreklicno odstopam. Za vso nevšečnost se globoko opravičujem, nase tudi prevzemam vso odgovornost, da nisem pred prijavo skladbe tega temeljito preveril.«
»Zelo veliko je bilo pesmi o ljubezni, o žalosti, o razhajanjih … Veliko je bilo srednješolskega trpljenja, če poenostavim. Smo pa leta 2025, živimo v časih, ki kličejo po satiri, po družbeni kritičnosti, po bodicah – tega je bilo malo premalo. Ampak kar smo izbrali, je zelo pestro, je zelo raznoliko. In verjamem, da bo večer zanimiv – in želim si, da bi festival potekal vsako leto.«
»Iskali smo celoto. Zelo pomembno nam je bilo besedilo ... Gledali smo na glasbeno zasnovo, na besedilo – najprej to. Potem pa seveda na izvedbo, ki pa jo zaslutiš in začutiš v hipu … Začutiš, da ta oseba ve, kaj interpretira, kaj pripoveduje, kaj hoče podati poslušalcu – in da je malce čez rob običajnega. Nekaterim to uspeva sijajno, takoj jih slišiš; nekateri s strahom, ampak vidiš, da glede na zasnovo celotnega songa vedo, kaj želijo narediti. Tako da mislim, da se bodo te stvari do samega festivala še zelo razvile. Zdaj bodo dobili veselje, voljo, bodo ustvarjali različne aranžmaje – in ti aranžmaji seveda interpretu zelo pomagajo.«
»Skladba govori o nasilju, o zlorabi moči in o vlogi nas opazovalcev ob tem. V bistvu nastavlja ogledalo nam licemercem: najprej pridejo levi, potem hijene, jastrebi in na koncu mi, muhe. In se mi zdi, da je to zelo aktualno v tem času. Ker smisel umetnosti je, da nas vedno znova zadane, ko se senzorno adaptiramo na probleme, ki nas obdajajo.«
»Od poletja dalje, ko so potekala snemanja desetih izbranih skladb Festivala slovenskega šansona, se vsako jutro zbudim z melodijo ene od njih na svojih ustih in besedilom ene od njih v glavi. Izzivi dneva postanejo lahkotnejši, zagate pa se razrešijo same s pomočjo brezčasnih resnic in napevov, za katere si želim, da bi postali večni.«
»Od poletja dalje, ko so potekala snemanja desetih izbranih skladb Festivala slovenskega šansona, se vsako jutro zbudim z eno od njih melodij na svojih ustih in z eno od njih besedil v glavi. Izzivi dneva postanejo lahkotnejši, zagate pa se razrešijo same s pomočjo brezčasnih resnic in napevov, za katere si želim, da bi postali večni.«
»Kot glasbeni urednik sem navdušen nad glasbenimi izvedbami pa tudi nad celotnim zvokom, tako v dvorani kot tudi v našem studijskem avtomobilu, ta zvok bo seveda slišati tudi v neposrednem prenosu.«
»V Kulturnem domu Krško je že dva dni polno glasbe, odlične koncentracije, malo nervoze in obilo zares dobrega vzdušja ter pričakovanja. Presenečen sem, da zmore zvrst šansona toliko raznolikega in povednega izraza.«