»Epski značaj tega filma je nekaj, kar zelo cenim. Pogosto ga primerjam z obdobjem Busterja Keatona, ko je imela gibljiva slika sama veliko večjo vlogo kot v sodobni kinematografiji. Kamera, obraz in čustva so bili dovolj. Gledalcem ni treba vedno vsega razlagati.«
»Zanimiva se mi je zdela tudi odločitev sodišča čez leto dni. Ta, ki je tepel, je dobil 22 let zapora, snemalec pa 21 let, kar je skoraj isto. Tako se logično vprašaš, kaj je s temi, ki so gledali, a niso ničesar naredili? Kakšno kazen zaslužijo oni? To je zame zelo zanimiva tema za film.«
»Pripravljali smo ga v razmerah, ki so nam večkrat nastavljale ogledalo, od prostorske stiske do vsakodnevnih organizacijskih izzivov. A prav zato sem še toliko bolj ponosna, da nam je uspelo ohraniti jasen fokus, zgraditi vsebinsko celoto, okrepiti mednarodne povezave, in kar je najpomembnejše, ustvariti prostor, kjer se igralci resnično srečajo z občinstvom. Jubilej nas ni utrudil, ampak utrdil.«
»Koncept festivala je, da se prepleta več različnih področij mladinske ustvarjalnosti. S tem dajemo mladim platformo, kjer niso formalno omejeni s tem, na katero področje umetnosti se bodo usmerili, in jim tako damo več svobode pri ustvarjanju. Mladi namreč velikokrat prehajajo te navidezne meje, dodatno pa jih motivira to, ko vidijo stvaritve mladih iz drugih področij.«
»Ni naključje, da je to tudi zgodba dokumentarista, povezanega z naftno industrijo, ruske nevrologinje, razdvojene zaradi vojne, premožne poljske anarhistke, ki se je odpovedala svoji preteklosti, nemškega glasbenika, ki sproti briše lastno glasbo, in danske umetnice, katere performans nehote omogoči vzpon dejanskih skrajnežev.«