»Ko na vprašanja, kaj trenutno počnem, pojasnjujem, da se ukvarjam z življenjem in delom Zofke Kveder, v odgovor velikokrat dobim nazaj vprašanje – a je to tista slikarka? Ne, razlagam. To ni tista slikarka. To je tista pisateljica.«
»Vse te prvoborke še čakajo na svoja znamenja, svoje biografije. Leto Zofke Kveder mi pomeni več kot le usmerjanje žarometov na Zofko, pomeni mi tudi nadvse pomemben korak na poti širšega prepoznavanja in afirmacije tudi njenih po krivici prezrtih sodobnic in predhodnic.«
»Bila je tudi borka za ženske pravice, torej feministka, kot bi rekli danes. Bila je prevajalka, bila je kulturna posrednica, skratka, številne vloge je v tistem obdobju odigrala, ne povsem samoumevne za ženske.«
»Naj mi bo izjemoma dovoljeno, da najpoprej omenim, kako so 1969 leta, ko je izšla knjižica o slovenski suverenosti, najmanj napadalni duhovi vzklikali, naj pišem novele in naj pustim politiko politikom.«
»Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja.«
»Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja.«
»Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja.«
»Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja.«
»Ni namreč nobene 'nujnosti' in nobene 'zahteve časa', ki bi lahko posameznika prisilili, da bi dajal prednost gmotnim dobrinam pred duhovnimi, minljivemu pred neminljivim. Kdor je napravil takšno usodno izbiro, za to ne sme pripisati odgovornosti nikomur drugemu razen sebi.«
»Najsi pritrjujete Jezusu ali Platonu, Schillerju ali Spinozi, vsakokrat ostane zadnja modrost, da človeka ne naredijo blaženega niti moč niti imetje niti znanje, temveč edinole ljubezen.«
»Sedela je v svojem fotelju z mano v naročju, s prstom sem pesek iz Sahare razmetaval po južni Afriki, vodo iz Viktorijinega jezera sem razburkal in poplavil srednjo in severno Afriko, levi, žirafe in sloni so bežali na jug pred orjaškim prstom iz nebes.«