Omemba: Katarina Stegnar

»Vsemu, kar se dogaja, se z vsemi štirimi upirajo.«

»Film je tragikomedija.«

»V mehurčku je preprosto nemogoče živeti.«

»Iz tega izhaja tudi nekakšno nelagodje ob gledanju filma, saj se je vedno težko prepoznati v nečem, česar v resnici ne odobravamo.«

»Moram priznati, da sem si že od Drevesa naprej želela enkrat sodelovati z Markom Mandićem, čeprav se nisva poznala.«

»Morda nisem ravno razmišljala obogataših kot o zlikovcih, bolj sem jih videla kot ponazoritev strahu pred drugim.«

»Ana z menoj deli ta občutek za samoironijo, in takoj je bila pripravljena sodelovati.«

»V resnici sta bila to dva popolnoma ločena projekta.«

»Včasih se zgodi, da so kakšne stvari vključene v scenarij, potem pa se čez nekaj let tudi zgodijo v resničnem življenju.«

»Zame je bil dogodek takrat povezan z občutkom krivde, ker sem se dan pred tem igrala z odpiranjem rezervoarja za gorivo.«

»Mogoče v njihovih pomanjkljivostih, ki jih nimajo malo, in v dejanjih, ki jih sicer obsojamo, začnemo prepoznavati sebe.«

»Iz tega izhaja tudi nekakšno nelagodje ob gledanju filma, saj se je vedno težko prepoznati v nečem, česar v resnici ne odobravamo.«

»Ko sem bila otrok, nam je na cesti zgorel avto. Iz tega otroškega spomina na avtomobile, ki vozijo mimo, je nastala Odrešitev za začetnike. Sredi kaosa in strahu mimo zgorelega avta zapelje drug avto – bleščeč, nov, z družino, ki se zdi popolna in se ne ustavi, da bi pomagala. Kdo so ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili? Film se zavrti okoli njih, a ne postavlja pod vprašaj le njihovih dejanj; preiskuje tudi razloge za njihove odločitve. Se bojijo soočenja s svojo lastno ranljivostjo ali gre za naučeno brezbrižnost, simptom širšega družbenega stanja?«

»Bil je neverjeten večer. Pred projekcijo se je v ekipi čutilo veselo vznemirjenje, protokol rdeče preproge nas je malo prizemljil, na projekciji pa je že med filmom postalo jasno, da bo odziv zelo pozitiven. Mislim, da je bila včerajšnja svetovna premiera Odrešitve za začetnike tukaj na Tribeci v New Yorku najlepša popotnica, ki smo si jo lahko zaželeli za film.«

»Nabito polna dvorana, ne samo da je dihala s filmom, ampak se je smejala skupaj z njim. Včasih na glas, včasih pa prav pridušeno, kot da bi v smehu gledalci hoteli izbrisati svojo identifikacijo z zgodbo. In na trenutke je dvorana bučala v nadidentifikaciji. Dbest.«

»Predstava si za temo jemlje čas, smrt in minevanje.«

»In tudi odnos z gledalci v tem smislu, da si zastavljamo vprašanje, kako bomo ta čas, ki ga imamo na voljo, skupaj preživeli.«

»Tudi da si pripoznamo vloge igralcev in gledalcev - vsak ima svojo vlogo za opravit. Business as usual.«

»Če zmanjka vsebine, zmanjka herojev. Ni prostora za dvom. Vsi se zavedamo, kje smo, vloge so razdeljene, konsenz je sklenjen. Mi smo na tej strani, vi na oni. Naj se igra začne.«

»Veliko muzike in veliko popevkarjev, ki se bodo odlično pretvarjali, da znajo nekaj zapeti.«

»Leta 2002 smo začeli z Jezo in naslednjih šest let vrtamo po grehih.«

»Via Nova – znova in na novo Via Negativa. Ne, zlepa ne nehamo. Nočemo.«

»Po 20 letih nas je čedalje več neprilagojencev, nekonformistov, Negativcev.«

»Razstrelitev je bila odgovor na vse bolj nacionalistično in konservativno družbeno ozračje v Sloveniji.«

»Gesta je večplastna: po eni strani prekinja kanonsko razmišljanje, po drugi pa z izničenjem simbola prav tega lahko vzpostavi v novem, razširjenem zgodovinskem kontekstu.«

»Da, pripovedovanje mitov ni brez posledic za tisto, ki pripoveduje, še manj pa za tiste, ki poslušajo.«

»Zgodovino, kot jo poznamo, je mogoče razumeti in (po)doživeti drugače, z novimi spoznanji pa preoblikovati sedanjost in prihodnost.«

»Vse bolj postaja jasno, da je skupnostno delovanje edina možna alternativna rešitev tega problema.«

»Predstavlja situacijo takšno, kot je – precej katastrofično.«

»V resnici postajamo objekti zato, da lahko dva odstotka prebivalstva uživata v svoji subjektiviteti.«