Tema: Predstava

»Kratke zgodbe Sanje Nešković Peršin se razpirajo kot sprehod po razstavi, ki pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja.«

»Vsak prizor učinkuje konceptualno samostojno – kot artefakt trenutka, v katerem se zrcalijo naš boj, naše hrepenenje in naše spoznanje.«

»Obstaja prostor, kjer se zdi mogoče srečati nekoga, s katerim se nepričakovano ujemata dve različni nepopolnosti.«

»Izhajamo iz vprašanja: Kako lahko spoštujemo zgodovinsko temo, s katero se lahko izvajalci povežejo tudi na osebni ravni? Za nas mora biti pogled tistih na odru v stiku s pogledom gledalca, da bi ga popeljali v intimni prostor odnosa, znotraj katerega razvijamo naš koncept bivanja na meji, na kraju neznanega, na kraju, kjer ni voditeljev, na kraju dialoga.«

»Hrepenenje po skupnosti, obči človeškosti. Brez meja. Izhajajoč iz osebnih spominov in zgodovinskih pričevanj o vsakdanjih dejanjih poguma in iznajdljivosti, majhnih uporih v majhnih užitkih s tihotapljenjem vsakdanjih dobrin, kot so cigarete, revije ali kavbojke – in zastavljanjem telesa – čez mesto, ki ga deli zgodovinska meja – in politični sistem.«