»Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh umetnic, Maje Šivec in Nataše Segulin, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta.«
»Rojstvo, ljubezen, smrt. Ob vseh teh fotografijah, ki s simboliko dominirajoče svetlobe ne pričajo o koncu, temveč o trajanju, prihodnosti in življenju, švigajo leta, se množijo spoznanja.«
»Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh umetnic, Maje Šivec in Nataše Segulin, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta.«
»Pri obeh fotografinjah vznikajo podobe iz temnih ozadij in jih je mogoče zaznati kot odmev tišine: pri neposrednih upodobitvah ženskih aktov Maje Šivec sugestivno nazoren, pri minimalističnem vdoru neprosojne svetlobe v prostor podob Nataše Segulin pa nerazložljivo mističen.«
»Postavljata nas v območje 'nedolžnosti', preden je sprožilo fotoaparata povzročilo, da smo se zavedeli samih sebe – pred objektivnostjo, pred tehnologijo, pred uporabnostjo.«
»Ples je proslavljanje, ples je govorica. Govorica onstran besede. Lasten je vsem ljudem po svetu v celotni zgodovini, kjer je od posnemanja bojnih in živalskih plesov prešlo v obliko ritualov, uporabljenih v obredne namene kot posvečeno dejanje, kot del verskega obreda in oblike komunikacije, kjer sta umetnik in njegova umetnina neločljivo povezana v eno.«
»Prek plesa lahko vstopamo v druga stanja zavesti, omogoča pa tudi to, da telo postane glasbeni instrument. Vse od prazgodovine, od časa antične Grčije in njenih misterijev, Afrike, do sibirskega ali ameriškega šamanizma in vse do najbolj sodobnih plesov našega časa, povsod človek s plesom izraža isto potrebo po osvoboditvi, po izražanju radosti in slavljenju življenja.«
