Zdaj govori domačinka

»Sploh nismo pomislili, da bi kaj takega doživela. 63 let sem stara, pa česa takega nisem ne doživela ne si mislila.«

»Pred enim mesecem se je zvečer pri nas na dvorišču sprehajal in tulil volk. Enostavno ne upamo več ven, ne upamo sprehajati psov in tudi s svojimi otroki ne upamo biti več zunaj.«

»Vsi bi morali biti ponosni na prvenstvo!«

»Proti mrazu se ne moremo boriti. Lahko se samo prilagodimo in se skušamo čim bolj obleči, v nasprotnem primeru nam ostane le trpljenje. Sčasoma pa mraza v mestu sploh ne čutimo več. Morda so naši možgani tisti, ki nas pripravijo na izjemno nizke temperature in nas prepričajo, da živimo v popolnoma običajnem mestu.«

»Živim blizu prizadetega območja in to ni prvič, da se je zgodilo kaj takega. Lahko rečem, da sem že vajena. Imeli smo potrese, plazove ... malce smo že navajeni, da nimamo sreče, ampak te težave je treba rešiti. Ne moremo živeti v takih razmerah.«

»Težko mi je biti doma, kajti naši možje so na fronti, ni jih tu. Težko mi je pri srcu, zato sem želela priti sem, da bi jim bila bližje.«

»Upamo, da se bo to čim prej končalo. Zelo hvaležni smo Sloveniji za pomoč. Iskrena hvala. Hvala vsej Evropi.«

»Običajno je v takem času leta tukaj vse pod vodo. Govorila sem z gasilcem, ki je rekel, da se še nikoli ni spoprijel s čim takim.«