»Živimo v času, ko je odsotnost empatije v medčloveških odnosih eden najbolj perečih problemov današnjega sveta. (...) Pomembno se mi zdi povedati zgodbo, v kateri polno zaživijo človeški odnosi in kjer se spet vzpostavi občutljivost za drugega kot pomembna vrednota današnje civilizacije.«
»Pred leti, ko je bil stric še živ, sem ga pogosto hodil obiskovat v dom za upokojence, kjer je živel. S težavo se je spominjal aktualnih dogodkov, po drugi strani pa je živo pripovedoval o dogodkih in podrobnostih, ki so se zgodile pred tridesetimi ali petdesetimi leti. Drugo posteljo v njegovi sobi je zasedal starec v nenehnem stanju nezavesti. Ganili so me ranljivost teh ljudi, njihovi sporadični nasmehi in otroškost, s katero so dojemali stvari okoli sebe.«
»To ni film proti Salviniju, saj ga nikoli niti ne omenimo. Če je res uperjen proti njemu, potem lahko to razbere samo on sam. Smo pa napisali lik, ki je podoben (zunanjemu ministru, op. n.) Luigiju Di Maiu, ki pa se oblači kot premier in govori kot Matteo Salvini. Najbrž smo ustvarili novodobno pošast.«
»Ne morem kar naprej snemati filme o svojem očetu. (smeh) Ne glede na to, kako pomemben je bil zame. Moj oče mi predstavlja herojsko figuro. Kot mlad mož se je z ugovorom vesti najprej odrekel odhodu v vojsko, potem pa si je premislil in je šel nazaj, ne da bi se pri tem odrekel Jezusovim naukom. Šel je samo zato, da bi se lahko tudi sam boril proti nacistom. Potem pa je po nekaj mesecih vojne umrl. To je zgodba o junaku, a ne morem celo življenje snemati filmov o tem.«
»Ljudje, ki ustvarjajo filme, so ljudje, ki jim ni uspelo početi nič drugega, ki jim je spodletelo kot mojstrom osvetljave, kot slikarjem, kot glasbenikom ... Oprimejo se filma, ker je v njem malček vsega. Film je industrija, ne pa umetnost.«
»Ko režiram svoje lastne filme, se počutim, kot da imam v glavi skupino prijateljev, spominov, kako so se stvari lotevali Arnaud Desplechin, brata Larrieu, Wes Anderson, Polanski ... Zame so kot nekakšne usedline, ki mi 'po nesreči' pomagajo biti to, kar sem. Vsi smo iz svojih vplivov skrpani kot zaplate na Harlekinovem ogrinjalu. Res imam veliko srečo.«
»Ne vem, kako izbira svoje sodelavce. Za kemijo gre. Mislim, da se mu zdi, da premorem neko obliko iskrenosti, zato tudi sprejema mojo prisotnost. Najin odnos je kot ples.«