Zdaj govori krajan

»Lejko bi večkrat kaj prišo.«

»Kaj je v njem, v bistvu ne vemo. Vemo po medijih, kar so povedali, da se je gor v akumulatorju ne vem, kaj vse zgodilo, govorijo, da je kislina stekla, da so akumulatorji šli v vodo, ne vem, koliko.«

»Je nevaren. Sem imel zastrupitev, bil sem cepljen proti tetanusu. Tako je.«

»Ženske so se zbrale, da bi šle nabirat listje in divje plodove v gozd, saj ni druge hrane.«

»Mislili smo, da imajo težave z vozovi. A tri preživele so prišle nazaj in povedale, kaj se je zgodilo.«

»Želimo, da se naše podeželje hitreje razvija. Zdaj je težava v tem, da nismo uslišani in da nobene stvari ne naredimo tako, kot je treba.«

»Bi se malo pohvalil. Imam misel v sebi, da sem zelo veliko pripomogel k temu. In se strinjam s tem.«

»Strah nas zdaj še ni, dokler se ne bo udomačilo, ne. Verjetno pa nas bo strah postalo. Drugače pa pripovedujejo, da hodijo, da se vozijo tu redno. Nekaj prepeljujejo. Zdaj, kdo, kaj? Eden lahko prijatelja pelje, drugi pa begunce.«