»Ko sem bil star deset let, je bilo to tudi moje življenje. Ko sem slišal Hind, me je njen glas vrnil naravnost v otroštvo. Počutil sem se, kot da sem tisočkrat umrl. To ni bilo igranje, to je bilo moje življenje.«
»Ne morem sprejeti sveta, v katerem otrok prosi za pomoč, a nihče ne pride. Ta bolečina, ta neuspeh pripada vsem nam. Ta zgodba ne govori samo o Gazi, govori o univerzalni žalosti.«
»Nihče ni gospodar življenja – ne svojega, ne tujega. Življenje je Božji dar, ki ga je treba varovati od spočetja do naravne smrti. Zakon, ki dovoljuje pomoč pri samomoru, ruši to načelo in spodkopava kulturo življenja, na kateri temelji naša civilizacija.«
»Resnično sočutje pomeni stati ob strani trpečemu, ne pa mu pomagati umreti. Naša družba potrebuje več paliativne oskrbe, psihološke in duhovne podpore, ne pa zakona, ki smrt predstavlja kot rešitev iz stiske.«