Zdaj govori režiserka

»Film po njenih besedah združi tudi različne akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju«

»Vsak od nas ima t. i. mini droge, ki so družbeno sprejemljive in so do določene mere celo dobrodošle, ker za posameznika predstavljajo pot v neko varnost, v neko oprijemališče.«

»Komični elementi so bolj ali manj vezani na dialog. So del vsakodnevnih, mimobežnih situacij, ki se zgodijo preko klepeta ali miselnih postavitev likov, ki zagovarjajo svoje teze.«

»V lik uporniške Neže je Liza Marijina vnesla slojevitost in globino, ki subtilno namigujeta na skrita in potisnjena čustva.«

»Predstava govori o izgubi, samoti, o tisti slavi, zaradi katere grški junaki postanejo nesmrtni, in za nas je nesmrtna tudi Alkestida prav zaradi svojega žrtvovanja.«

»Neverjetno je, kaj vse je ta naš medved pripravljen narediti, da se zavaruje, da se mu nihče ne približa. In kaj vse je pripravljen žrtvovati. Če bi samo košček te inventivnosti, energije in zagnanosti uporabil, da spozna malo sivo miš z žarečimi očmi, bi mu bilo življenje takoj zabavnejše.«

»Medved je v svoji hiši sicer varen, udobno mu je in je sit, ampak je tudi osamljen. Miš mu je pripravljena pomagati, samo če bi ji uspelo priti mimo napisa na vratih: Ne moti, obiski prepovedani. Na Medvedovo srečo se miš ne da tako lahko odgnati. Še dobro, da so na svetu miši.«

»Predstava je zame res nekaj posebnega. Delati delo človeka, ob katerem si zrasel v lutkovnem gledališču, in nekoga, ki ti je strašno pri srcu, je izredno veselje in odgovornost.«

»Kovačič je bil pisatelj in lutkar. Kot je sam zapisal, je nehal pisati za otroke v trenutku, ko je začel delati z lutkami. To pomeni, da je ta del svoje ustvarjalnosti prenesel v lutkovno gledališče.«

»Brez ljudi, kot sta Diana in Carole, človeštva že zdavnaj ne bi bilo.«

»Kaj nas določa kot ljudi, kot človeka? Eno je civilizacija kot sistem moči in nadzora, zgrajen tekom časa in postavljen od tistih, ki so bili in ki so še na poziciji moči in ti dejansko določajo človekovo usodo.«

»V toku 'zgodbe', ki jo film razvija, se pokaže, da je največja zabloda človeka njegova iluzija, da je svoboden.«

»Kaj je tisto, kar sili človeka v reprodukcijo? Morda družbena prisila, zgolj genetski kod, podobno kot pri živalih, ali pa človekov strah pred smrtjo, pred ničem, pred praznino, ki biva v vseh nas vse od rojstva dalje.«

»Verjetno kombinacija vsega skupaj.«

»Komaj čakam, da pripeljem v življenje epski svet Rdeče Sonje. Raziskovati to mogočno mitologijo in razvijati, kaj pomeni biti junakinja, je moja velika umetniška želja.«

»Film govori o srečanju konservativnega z liberalnim. Klasična balkanska mama, ki ve, kaj je dobro za druge, spozna sinovo novo izbranko, a ta ne dosega njenih meril.«

»To je bila precej tvegana odločitev, saj je to pomenilo, da sva morala ritem in tempo filma koncipirati že vnaprej.«

»Vsa čarovnija se je morala zgoditi v enem samem kadru, dolgem 14 minut. Igralci in ekipa, vse je moralo biti popolno in hkrati se je morala v kadru zgoditi potrebna atmosfera. Vse to nam je v dvaindvajsetih ponovitvah uspelo samo enkrat. Naš trud je bil poplačan in takrat sem bila res zelo vesela.«

»Delo s sorežiserjem je bila precej razburljiva izkušnja. V tem procesu soustvarjanja sem se naučila ogromno o mehanizmih, s katerimi ustvarjamo avtorji, o nadzoru in o zaupanju.«

»Nora popotnica za moj prvenec.«

»Nisem hotela stopiti v past evropocentričnega, pokroviteljskega stališča kritiziranja drugih kultur in družb.«

»V režiji Realistov vidno uživa in igralci ter gledalci skupaj z njo – vsak prizor je precizno peljan, atmosfera predstave se spretno giblje med realizmom, absurdom, celo grotesko, z minimalnimi sredstvi skozi spretno režiserkino odrsko postavitev vsem dobro znana forma kabareta zaživi v novi luči.«

»Čeprav so mi vsi govorili, da za ta film nikoli ne bo občinstva, ste mi vi dokazali nasprotno!«

»Scenarij sem napisala, ker sem hotela, da bi občinstvo in tudi jaz sama stopila v stik z ekosistemom ljudi, povezanih z zapori.«

»Vse to je povezano z našo notranjo radostjo, ki je nihče ne more zapreti ali usmrtiti.«

»Iz subjektivnega, individualnega strahu se s pomočjo politične manipulacije razrasteta množičen strah in histerija, ki sprožita družbene spremembe in se razvijeta v neizbežno tragedijo …«