Zdaj govori stric

»Še vedno je zelo mlada, ampak me spominja na njenega očeta in njeno sestro Navaro, še posebej njen nasmešek. Tudi onadva sta umrla v potresu.«

»Pogosto so bili pri nas. In Afra nama ne povzroča prav nobenih težav.«

»Videli smo, da se je sesula hiša Abuja Rudaine. Moja žena je začela kričati: 'Moj brat, moj brat!'«

»Streha se je sesula nanje. Nekdo me je poklical in povedal, da so našli žensko truplo. Takoj ko sem prispel, sem začel kopati, potem pa sem zaslišal glas. Bila je dojenčica Afra, še vedno povezana s svojo mamo. Odločeni smo bili, da jo rešimo, vedeli smo, da bo edini spomin na njeno družino.«

»Takoj po potresu je imela nekaj težav s pljuči zaradi prahu od ruševin, ampak zdaj je odličnega zdravja. Zdravniki pravijo, da je okrevala 100-odstotno.«

»Zdelo se mi je, da nama niso želeli izročiti Afre.«

»Tako civilna kot vojaška policija sta nama jo pomagala varovati. Veliko jih je bilo. Ostajali so v sobi ob Afri in bedeli nad njo dan in noč.«

»Najemnina je zelo draga in ne vem, kako nam jo bo uspelo obdržati še prav dolgo, saj jo lastnik potrebuje.«

»Iskreno, še vedno me je skrbelo, da če gremo v tujino, nam bodo vzeli Afro.«

»Zdaj je eden od mojih otrok.«

»Starši se sprašujejo, kje je varno mesto za njihove otroke. Tako sem žalosten. Prosim, da kakršna koli oblast okrepi našo varnost.«

»Ni bilo elektrike, nobenih avtomobilov, nobenih koles, le težko življenje, ponoči pa tema, saj nismo imeli luči. Spali smo v istem prostoru kot kokoši in krave.«

»Misija na Luno nas v tistem času ni zanimala, saj pred letom 1969 nismo vedeli, kaj se dogaja v svetu, nismo vedeli, kaj se dogaja v naši državi. Novice do nas niso prišle ... Ali grejo na Luno ali ne – za nas ni bilo nobene razlike. Za Kosovo to ni bilo pomembno. Kajti daleč stran smo bili od teh zgodb …«