Zdaj govori Marina Abramović v vlogi umetnica

»Umetnost nima spola.«

»Potrebujemo nove junake. Naš trenutni svet jih nima.«

»Živ pekel je. Vsak dan bi lahko bil moj zadnji.«

»Sredstvo je telo.«

»V času trajanja razstave deset ur na dan, šest dni na teden negibno sedela na stolu.«

»Ali sem še lahko tako radikalna kot v politično nekorektnih časih?«

»Ob njih sem spoznala, da svetloba prihaja od znotraj, in ne od zunanjega sveta. Navdih, ki vznikne v duši. In to sem želela preliti v umetniško delo.«

»Zamisel za to razstavo se je porodila tri, štiri leta prej. Načrtovala sva, da bova to naredila skupaj, toda pred štirimi leti je Ulay žal umrl. Z Leno želiva uresničiti to zamisel, najino željo, saj delo nikoli ni bilo v celoti predstavljeno, vseh 12 let ne.«

»To bo prva taka razstava, saj sva z Ulayem na vsakem nastopu pokazala le del ustvarjenega. Imava skupne projekte prej in potem, tu pa prvič prikazujem dela, ki jih občinstvo sploh ne pozna.«

»Tovarna sladkorja je izjemen prostor. Ogledala sem si vse prostore. To bo res velika predstava.«

»Kot moderni oltar.«

»Zelo sem vznemirjena, ko vidim to prelepo cerkev in Zlato masko na sredini. Odpelje me daleč v moje otroštvo.«

»Obraz sem si premazala z medom in ga posula z zlatimi lističi. Gledala sem naravnost in niti za trenutek nisem zaprla oči.«

»Skupaj z napovedjo velike razstave je bil to zame dan poln čustev.«

»Vse to je neposredno povezano z mojo metodo Abramović, ki sem jo razvila, s katero lahko s ponavljajočim se delom spremeniš svojo zavest.«

»Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev.«

»Ne gre za to, ali bom lahko nastopala, ko bom stara 80, 90, 100 let ali kar koli drugega. Moram najti sistem, v katerem se moje poslanstvo in moja zapuščina lahko nadaljujeta.«

»Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev.«

»Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!«

»Strah me je. Ne poznam nobenega vizualnega umetnika, ki bi kaj takega izvedel pred 175.000 do 200.000 ljudmi. Moje doslej največje občinstvo je štelo 6000 ljudi na stadionu. Mislila sem si 'vau', ampak to pa res presega vse, kar sem počela doslej.«

»Resnično se soočamo s temnim trenutkom v zgodovini človeštva. Kaj je torej mogoče storiti? Od nekdaj menim, da protest izzove še več protestov in sovraštvo še več sovraštva. Mislim, da je pomembno, da se obrnemo vase. Enostavno je kritizirati vse drugo, toda kaj lahko storim pri sebi, kako se lahko spremenim?«

»Tveganje je veliko, zato me je strah. Lahko mi popolnoma spodleti ali pa bodo ljudje samo sedeli. Ne vem, ampak želim tvegati. Tudi neuspeh je pomemben, saj se tako kot iz uspehov učimo tudi iz neuspehov.«

»Kako naj ohranim energijo tišine? Nisem pevka, tam sem z drugim namenom, da ugotovim, kako lahko ustvarimo tišino in reflektiramo, kaj se trenutno dogaja v svetu.«

»Strah me je.«

»Ne poznam nobenega vizualnega umetnika, ki bi kaj takega izvedel pred 175.000 do 200.000 ljudmi. Moje doslej največje občinstvo je štelo 6000 ljudi na stadionu. Mislila sem si 'vau', ampak to pa res presega vse, kar sem počela doslej.«

»Art Vital pomeni, da imaš pogum«

»Marina Abramović je spregovorila o svojih 'živih spominih' na razstavo in javno predavanje pred 6000 obiskovalci v Kaunasu.«

»V tem trenutku potrebujemo udarne podobe in podoba junaka na konju je zelo močna. Samo junak nas lahko reši! Nekdo, ki žrtvuje vse.«

»Na fotografijah iz vojne skoraj vedno jaha belega konja.«

»Zakaj bela zastava? Moj oče se pred ničimer ni predal.«