»Glasba je zame bolj artikulirano oziroma bolj določeno fizikalno stališče zvoka. Pri zvoku je vse bolj odprto in nedoločeno, glasba pa je ponavljajoči se zaprti sistem, ki se spopada z zvočno odprtostjo in potrjuje kolektivna občutenja družbenega dogovora ter dresure življenja. Vse pleše, vsa glasba je ista, zvok pa je vedno drug, drugačen. Je ono brez stališča, stičišča. Je neznosna odprtost vsega vsemu. Znotraj tega gibanja nastajajo situacijski otoki, v katerih se porajajo dogajanja, ki jim lahko sledijo dogodki.«

»Zvok tega, kar dobro deluje, deluje popolno in zato ne ustvarja zvoka.«

»Nikoli se ne bom držala le tega zvoka, ki ga imam zdaj.«

»Najraje imam zvok tišine.«

»Včasih počaka zvok, da se izpoje tišina, drugič spet počaka tišina, da se izlije zvok.«

»Bistveno je, da okolica tega zvoka ne sliši.«

»Ko razmišljamo o zvoku in njegovih zvrstnih opredelitvah, pogosto pozabimo na fizični vidik in lastnosti zvoka samega.«

»Zaradi tega bodo trpeli zvok, glasbena kakovost in natančnost.«

»Glasba in zvoki so govorica, ki ni omejena.«