»Vedno na naši hiši visi slovenska zastava ob vseh državnih praznikih, me pa kdaj pa kdaj zamika, da bi oz. upam, da mi ne bo treba, če pa bo, bom obesila tudi mavrično zastavo.«

»Do kdaj.«

»Ljudje na Škotskem zdaj bolj kot kdaj koli prej potrebujejo neodvisnost, in mi bomo generacija, ki bo neodvisnost zagotovila.«

»Ko vstopiš v vojno, veš, kdaj se začne, ne veš pa, kdaj se bo končala.«

»Ne tega ogovoriti okoli: kdaj me zanese in na cesti rad potrobim ali pa na prehitevalnem pasu na avtocesti 'požmigam'.«

»Če bi me kdo prosil, naj mu zaupam najhujše, kar se mi je kdaj zgodilo, da bi iz tega on dobil zgodbo, bi ga poslal k vragu.«

»Desetletni sin me ves čas sprašuje, kdaj bomo odšli?«

»Absolutno o ničemer se nisva dogovorila, prišel me je vprašat, kdaj bom priznal Kosovo, in odgovoril sem mu, da nikoli.«

»In, prosim, rezerviraj mi sedež blizu tebe, da mi ne bo dolgčas. Bomo muzicirali, si pripovedovali anekdote, se spet kdaj pa kdaj do solz nasmejali.«