Zdaj govori pisatelj

»Na neki način so pisatelji skriti shizofreniki.«

»Na večernem dogodku bomo nastopili avtorji in avtorice najnovejših knjig.«

»Povsem jasno sem se zavedel, da umiram.«

»Zavedel sem se velike količine krvi, v kateri sem ležal. Moj občutek za čas je bil precej moten, bolela sta me oko in roka. Povsem jasno sem se zavedel, da umiram.«

»Dojel sem, da moram napisati knjigo, ki jo zdajle berete, preden lahko nadaljujem s čim drugim. S pisanjem bom končno sprejel stvarnost vsega, kar se je zgodilo, jo vključil v celoto svojega življenja. Ne bom se pustil odriniti kot žrtev, na nasilje bom odgovoril z ustvarjalnostjo.«

»Upanje obstaja, neskončno ga je; samo ne za nas.«

»Vsi bomo umrli, čisto vsi, kakšen cirkus!«

»Že to bi nas moralo spodbuditi k temu, da se imamo radi, vendar nas ne.«

»Ustrahujejo in slabijo nas nepomembnosti, razjedajo nas malenkosti.«

»Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.«

»Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.«

»Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.«

»O, vsi, prav vsi bi bili junaki in vsi bi junaško darovali svoje življenje, če bi potem še živeli, da bi lahko videli, kako nas slavijo! . . . Eh, vsi smo nečimrni!«

»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«

»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«

»Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.«

»Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli …«

»Kdor puntar prej ni bil, je puntar zdaj ! / Kje so, ki bi za grlo nas prijeli!«

»junake današnjega časa«

»junake današnjega časa«

»Knjige podaljšujejo naše dneve, ure, leta, ker v njihovi družbi izstopimo iz sebe in se selimo v prostor novega sveta in novega časa.«

»Knjiga je izkušnja enkratnosti, je individualna potešitev in samopotrjevanje skupnosti, družbe, naroda.«

»Ves državni aparat od vlade do posameznih ministrstev nameni večino svojega proračuna knjigi.«

»S knjigo se upremo propadanju in umazaniji.«

»Ko sem bil otrok, sem na kaminu še videl … no, ja, saj razumete, doprsni kip, Den Dolfa, če veste, o kom govorim … -Doprsni kip … Hitlerja? Tukaj, v tej hiši? Ampak kakšni ljudje so potem bili?«

»Ko sem bil otrok, sem na kaminu še videl … no, ja, saj razumete, doprsni kip, Den Dolfa, če veste, o kom govorim … -Doprsni kip … Hitlerja? Tukaj, v tej hiši? Ampak kakšni ljudje so potem bili?«

»Zdelo se nam je pomembno poudariti delo tistih, ki med predstavo niso pred očmi vseh, a temeljito in celo odločilno pripomorejo k uspehu predstave.«

»Mislimo, da kultura je in mora ostati svobodni prostor.«

»Prostor brezpogojnega sprejemanja brez politične agende.«

»Rekel bi, da je Tasmanija zgodba o tem intimnem procesu.«