»Vojaki, mornarji in letalci zavezniških ekspedicijskih sil! Ste tik pred vkrcanjem za veliko križarsko vojno, na katero smo se pripravljali več mesecev. Oči vsega sveta so uprte v vas. Spremljajo vas upi in molitve vse miroljubnih narodov. Skupaj z našimi pogumnimi zavezniki in brati po orožju na drugih frontah boste uničili nemški vojni stroj, odstranili nacionalno tiranijo nad vsemi podjarmljenimi narodi v Evropi ter ustvarili varnost tudi za vas same v svobodnem svetu. Vaša naloga ne bo lahka. Sovražnik je dobro izurjen, dobro opremljen in prekaljen v bojih. Divje se bo boril. Toda zdaj smo v letu 1944. Marsikaj se je spremenilo od nacistične zmage v letih 1940 in 1941. Združeni narodi so prizadejali Nemcem velike poraze na bojišču, kjer se mož bori proti možu. Naša zračna ofenziva je močno oslabila sovražnikovo moč v zraku in njegovo sposobnost, da bi bíl vojno na kopnem. Naša domovinska fronta nam je dala uničevalno premoč v oborožitvi in municiji, na voljo imamo velike rezerve izurjenih borcev. Razmere so se popravile. Svobodni ljudje sveta združeni stopajo zmagi naproti. Imam polno zaupanje v vaš pogum, v vaš čut dolžnosti in pripravljenost v boju. Sprejeli ne bomo nič drugega kakor samo popolno zmago.«
»Svoboda, o kateri smo sanjali ob ilegalnem delu in akcijah in potem po zaporih in v taborišču, je bila za nas oštevilčene trpine najbolj sveta stvar. Zanjo smo bili pripravljeni pretrpeti vse.«
»Vse pogosteje se dogaja, da moram jokati. Vsak je imel svoj dom, svojo družino. Nacisti so vse pregnali, oropali in z njimi tako kruto ravnali. Zaradi tega ne morem dojeti, da želi današnja družba vse to zakriti. Ne govorim zase. Govorim v imenu mrtvih.«
»Zrak je postajal slabši. Začele smo kričati: umrle bomo. Prosim, izpustite nas ven. Vrata so ostala zaprta. Osebje je govorilo: Zdržite! Zdržite! Vse bo v redu. Imele smo občutek, da se ne smemo premikati. Tiste, ki so stale zadaj, so si drznile kričati, spredaj pa jih je bilo strah SS-a, ki nas je naučil, da smo brezmočne in strogo kaznovane za vsako malenkost. Raje smo vse zdržale, kakor da bi bile dodatno kaznovane.«
»V tridesetih letih je bilo storjenih veliko simbolnih in stvarnih dejanj, nikoli pa političnim institucijam oziroma institucijam nacionalnega pomena, kot je SAZU, ni uspelo sprejeti dokumenta, ki bi ubesedil slovensko spravo. To je danes vam, po tridesetih letih, uspelo.«
»O izjavi bi pravzaprav lahko rekel samo tole, da je napisana v skladu z vrednotami, ki jih opredeljuje delovanje SAZU-ja kot neke nadpolitične povezovalke celotnega slovenskega občestva, in da v izjavi naslavljamo vprašanja, ki jih štejemo za temeljno etična. To se nam zdi, da so tiste stvari, o katerih bi se lahko poenotili in dosegli soglasje.«
»Spoštovati moramo našo preteklost, ne smemo je potvarjati, bolj pa nas mora skrbeti sedanjost, predvsem, kakšno je stanje družbe in kakšne so njene vrednost.«