»Prva uporniška vojaška akcija se zgodila prav v Mariboru, v Volkerjevem prehodu. Mladi zavedni Slovenci so tam zažgali dva nacistična avtomobila in to je bil začetek represije na ta način, da so kaznovali tiste, za katere so smatrali, da aktivno sodelujejo v uporu.«
»Med njimi je bilo tudi 50 Slovencev, najmlajši med njimi je imel 16 let. Ta grozljivi masaker nad prebivalstvom je preživelo 270 ljudi, med njimi sta bila tudi dva Slovenca. V razstavo smo vključili njuni pričevanji.«
»Tema me je zelo spremenila, se me močno dotaknila. Pri tem delu je bilo veliko raziskovanja, saj se mi zdi, da je raziskovalno delo najpomembnejše. Kako smo potem to spravili v formo, je najmanjši del tega procesa.«
»Doživela sem ga na osebni ravni, saj sem imela v bližnji družini smrt zaradi mezotelioma. Vendar se mi zdi pomembno, da se takšne teme lahko lotiš le na iskren način, z odprtim srcem in brez nekih zadržkov.«
»Leta 1941 je bilo na ljubljanski univerzi vpisanih več kot 2200 študentov, dve leti pozneje le še 1400. Kar 600 jih je šlo v partizane, 200 jih je padlo. Tudi tisti, ki so ostali, so pomagali osvobodilni organizaciji. Mnogi so bili ustreljeni, profesorji zaprti, izgnani.«
»Če nas bo razstava vsaj za trenutek spodbudila h kritičnemu razmisleku o naši odgovornosti, o vlogi znanja, kulture in univerze v slovenski družbi in o prihodnosti te države, za katero je tedanja generacija toliko žrtvovala, je dosegla svoj namen.«