Ključna beseda: Nobelova nagrada

»Poraženci so tu Kitajska, Rusija in Iran.«

»Želijo se srečati in želijo premirje.«

»To se imenuje svobodna izbira.«

»Če si ljudje želijo ostati, naj ostanejo, tistim, ki si želijo oditi, pa bi morali omogočiti odhod.«

»To ne bi smel biti zapor.«

»Želim izraziti hvaležnost in občudovanje ne le vseh Izraelcev, ampak tudi judovskega naroda.«

»Upam, da ZDA ne bodo še enkrat napadle Irana.«

»Kako je lepo, da nikomur ni treba čakati, da bi začel spreminjati svet na boljše.«

»Kar mora biti izrečeno«

»v razposajeno črnih fabulah prikazal pozabljen obraz zgodovine«

»Pisatelji so eksorcisti svojih lastnih demonov.«

»Z globoko žalostjo sporočamo, da je naš oče, Mario Vargas Llosa, danes mirno preminil v Limi, obkrožen s svojo družino.«

»Njegovo slovo bo razžalostilo njegove sorodnike, prijatelje in bralce po vsem svetu, a upamo, da bodo našli tolažbo – tako kot mi – v dejstvu, da je užival v dolgem, pustolovskem in plodnem življenju ter za sabo pustil delo, ki ga bo preživelo.«

»Peru je nekakšna neozdravljiva bolezen in moj odnos do njega je intenziven, oster in poln nasilja iz strasti.«

»Pisatelji običajno umirajo od lakote.«

»Prvo kot poklicanost, drugo pa da bi zadovoljil svojo družino, ki je verjela - ne brez razloga -, da pisatelji običajno umirajo od lakote.«

»Ničesar si nisva imela za povedati, zato sem pričela pisati.«

»Moja mama je morala postati zgodba, da se jaz lahko počutim manj sama in zlagana …«

»Ničesar si nisva imela za povedati, zato sem pričela pisati.«

»Moja mama je morala postati zgodba, da se jaz lahko počutim manj sama in zlagana …«

»lažno kanonizacijo«

»Pogovor je bil že objavljen leta 1993, a je bila knjiga v kratkem času razprodana.«

»To mestece moje mladosti se je zdaj spremenilo. Kadar pridem vanj, obstanem in strmim. Samotna hiša ob Krki, v kateri so tekla moja mlada leta, še stoji. Tuji obrazi se zdaj z oken ozirajo vame.«

»Te dogodivščine sem spisal za najboljši slovenski leposlovni list, ki mu je ime 'Gospodična Cizara'; škoda le, da ne smem povedati, kje, kedaj in kako da izhaja ta imenitni list.«

»Pestujem pajaca. Ni več tako bleščeče rdeč, postaral se je in njegovo bledo, resno lice je še bolj spakljivo, kot je bilo takrat, ko mi ga je prinesel oče.«

»V Božjem drevcu je dovolj pomembnih vprašanj, ki bridko zadevajo marsikoga. Tudi mene: božje drevce je zimzelena rastlina, odporna in bodeča, ne da se zlahka zlomiti …«

»Toda Evald Flisar ni mogel končati svojega govora ne tako ne drugače, kajti naslednji trenutek je odpovedalo ozvočenje. Iz večine ust se je izvil globok vzdih olajšanja.«

»Ko sem gledal Marilyn, si nisem mogel kaj, da ne bi občutil njenega razočaranja; ne zgolj zaradi njenega filmskega zakona, ampak tudi zaradi najinega zakona, zaradi nje same.«

»Zakaj obstajata trpljenje in ljubezen?«

»Tako so torej posedli v salonu. Beti je prinesla črno kavo; Feliks se je je obranil, rekoč da mu povzroča nemir in nespečnost. Sedel je s pol zadnjice, podoben preganjancu ali človeku, ki se mu mudi med pametnejše sogovornike.«