»Tiste, ki se sprašujejo, če glas Hannah Gadsby sodi na to razastavo, bi vprašala samo: Čigavim interesom škodujemo, če ga vključimo? In kdo ima koristi od tega, da ga izključimo?«
»Thannhauser se je dobro zavedal stiske Adlerja in njegove družine, pa tudi, da Adler, če ne bi bilo nacističnega preganjanja, slike nikoli ne bi prodal po takšni ceni.«
»Razmišljati moramo o tem, kako se bo tovrstno trpljenje povečalo in kako nas bo družbeni zlom, o katerem nam govorijo znanstveniki, sčasoma vse postavil na strelno linijo. V tem trenutku nobeno dejanje ni pretirano ekstremno, da bi opozorili na nujnost reševanja te težave zdaj.«
»Delo izvirno in cena prilagojena tržni ceni.«
»Portret s svojimi plavutkami, podobnimi, neskončno upogljivimi okončinami hipnotizira, obenem pa upodobi Picassovo muzo kot ultimativni izraz njegovega genija.«
»Vabim Andyja Bautisto, da se vrne domov, če je zadosti samozavesten, da svoje obtožbe izrazi tukaj osebno, da bomo pošteni do filipinskega ljudstva, da lahko od vas tudi zahtevamo, da odgovarjate za številna kazniva dejanja in obtožbe glede ravnanja na volitvah 2016.«
»Gre za delo, ki predstavlja obraz in je zelo ekspresivno. Je radostno, veselo. Predstavlja življenje ... To je eden tistih predmetov, ki so bili del našega življenja, našega intimnega življenja – mojega življenja z mojimi otroki.«
»ki se bolj kot ne lahko že približuje knjigi umetnika, zlasti pri vključevanju pisave, rokopisa oziroma pisanja, ki gre ponekod neposredno v risanje ali slikanje in posledično vse bolj stran od običajnega razumevanja ilustriranja, predvsem kot predstavnega dopolnila pripovednosti«
»Pisanje prehaja v risanje in slikanje, pri čemer se oddaljuje od pomenskega ali berljivega, kot da bi bila ločila in črke naenkrat osamosvojeni od svojih funkcij, kot znamenja nekega ekscesa samega pisanja ali pisave, ki gre v plastično dojemanje zapisanega.«
»Delo iz leta 1959, visoko skoraj dva metra, je izjemno impresiven primer Picassovih dosežkov v tem pomembnem obdobju njegovega ustvarjanja.«
»To sliko so odkrili v hiši moje pratete, ki ji jo je konec 30. let preteklega stoletja zapustil njen stric. 50 let je bilo v omari (vključno s tem primerom) več slik, ki jih je pustila tam v času, ko je hiša prešla na mojega očeta in zdaj name.«
»Posebnost razstave je v tem, da so to dela iz zasebnih zbirk, kar pomeni, da bo nekatera mogoče videti prvič, ekskluzivno. (...) Razstava združuje zgodbo o Picassu in Miroju, ljudeh, ki sta težila k svobodi, ki ju je združevalo prijateljstvo. Je razstava z zgodbo.«