»Zakaj sodobne zgradbe? Razkrivajo širšo paleto človeškega potenciala kot stavbe prejšnjih zgodovinskih obdobij. Šele ob vstopu v moderno dobo so ljudje začeli zavestno razmišljati o tem, kaj notranjost ločuje od zunanjosti. Prav tako je funkcionalna kakovost zgradb, ki vpliva tako na njihovo notranjščino kot zunanjščino, postala neločljivo povezana s človeškim posegom.«
»Eno od splošnih pravil pri opazovanju krajine je, da k njej pristopimo s širšega vidika kot dela celostne geografije Japonske. S tem se zavemo, da gre za deželo številnih gora, z obiljem blago valovite pokrajine, ki se čez dolgo otočje razteza od severa proti jugu, da ima večina območij milo, vlažno podnebje s spreminjajočimi se letnimi časi. Še pomembnejše je, da pogosto utrpi naravne nesreče, različne ujme, kot so potresi, vulkanski izbruhi, cunamiji, tajfuni, hudi nalivi, močno sneženje, poplave in plazovi. Drugače rečeno, Japonska se kot država nikoli ne bi uspešno razvila brez umetne melioracije in intenzivnega izkoristka omejene danosti ravnin, na katerih lahko nastanejo mesta, ter spoprijemanja s stalno nevarnostjo naravnih nesreč.«
»Grajena okolja so prostori, ki nastanejo, ko določene poseljene kraje obravnavamo kohezivno tako v smislu časa kot prostora. Naj povem natančneje: časovni razpon lahko obsega od enega do desetih ali celo stotih let. Prostor lahko zajema hišo, zgradbo, park ali polje. V okviru grajenega okolja se ta 'priročnik' osredotoča na prostore, globoko povezane z Japonsko kot narodom in njegovim ozemljem.«
»Po eni strani pa sem vesel, celo ponosen, da sem takrat, na pragu tridesetih let (natečaj leta 1970, odprtje leta 1975) ustvaril arhitekturo, ki je dovolj izvirna, samosvoja, prepoznavna in avantgardna pa tudi v širnem svetu tolikokrat objavljena in razstavljena, da so jo sedaj, petdeset let pozneje, uporabili ameriški filmarji.«
»Žalosten in zgrožen, da velike države z argumentoma moči in velikosti v njihovem samopotrjevanju brezbrižno prezirajo etične, moralne in kulturne vrednote manjših in malih narodov.«
»Maribor nikoli ni bil zaprt, čeprav je imel bazen zelo dobrih arhitektov. Vedno je bil odprt tudi preizkušanju, pestrosti, že pred 2009 je začel svoje natečaje. Tu je dobra prostorska klima in to se pozna tudi po rezultatih.«
»Pomembnost javnih natečajev ni samo v tem, da dobimo najboljšo, najprimernejšo rešitev, ampak je tudi znak sodobne, razvite, odprte družbe. Možnost, da se priključuje vsa stroka, od mlajših do uveljavljenih arhitektov, da ima občutek, da lahko prispeva k skupnemu razvoju, je znak zdrave družbe.«
»Mestna občina Maribor tudi sodeluje v tej politiki organizacije in izvedbe natečajev, saj verjamemo, da je to edini legitimni princip, da sodiš projekt in njegove projektantske vrednosti. Zato je natečaj tisti mehanizem, ki mu bomo še zmeraj sledili in bomo tako izvajali prostorsko politiko.«
»Učenci, občudovalci in obiskovalci so arhitekta Jožeta Plečnika pogosto naslavljali z mojstrom, česar se je otepal, a ga je naziv spremljal, kamor koli je šel. Njegova globoka predanost delu in vera, da ne nastane nič resnično dobrega brez stremljenja k popolnemu, sta zakoreninili njegov sloves.«