»Da so se bolniki pregledom v ambulanti odrekli, tudi ko je ta delovala nemoteno, zato marsikdo ni bil deležen obravnave.«
»Vedno več je raziskav, ki ugotavljajo, da bolezen covid-19 pospeši razvoj Alzheimerjeve bolezni ali pa zaradi različnih nevroloških okvar njeno stanje poslabša.«
»Glasbeno terapijo delam z ljudmi z demenco, spoznala sem, da življenje niso samo oder, koncerti, opera, ploskanje, temveč je vrednost življenja to, da pomagaš sočloveku.«
»Demenca pomembno prizadene partnerski odnos, pride do velikih sprememb, s katerimi se mora nato soočati partner, ki čez noč postane negovalec, kar vpliva na celotno družino, na partnerja pa še toliko bolj.«
»Partnerska navezanost je neki psihološki koncept, kjer se kažejo razlike med moškim in žensko, ki se soočata z demenco. Zelo različno se soočamo s tem kot bolniki ali kot svojci.«
»Demenca je največji zdravstveni, socialni in finančni problem svetovne družbe, ne samo naše. Število teh bolnikov nenehno narašča, še vedno pa se te bolezni drži stigma, da se o njej premalo ve in premalo govori.«
»S tem smo želeli priti čim bliže ljudem, do vsake slovenske vasi in do zadnje slovenske družine, da bi vsi znali prepoznati osebo z demenco, kateri so prvi znaki in to osebo nato čim prej pripeljati k zdravniku.«
»Ne govorimo več samo o zdravilu, o diagnostiki, pač pa se povezujemo z drugimi deležniki v zdravstvenem sistemu in s podjetji, ki ponujajo informacijsko tehnologijo, tako da poskrbimo za to, da pot bolnika zagotavlja uspešnejše izide zdravljenja.«
»Ko smo spreminjali koncept dela, je bilo težko za vse nas. Prvo vprašanje, s katerim se soočamo zaposleni v domovih, je vprašanje varnosti, kar najlažje zagotoviš z zaprtim oddelkom. Toda to ni tisto, kar bi si želeli za naše starše ali zase. Zato smo v okviru projekta celostne oskrbe osebe z demenco razvijali ozaveščanje vseh zaposlenih, sprva ožje delovne skupine, da smo se otresli tega strahu, da smo začeli na neki način sobivati z oskrbovanci. Ni bilo lahko. Tveganje je, strah je, toda višji cilj, to je kakovost življenja, je prevladoval.«
»Kako se pogovarjati z dementno osebo, kako jo pomiriti, če se razburi? Ena od oskrbovank tako nenehno govori isto zgodbo, kar bi nepoučenega človeka lahko hitro iztirilo, a kot v filmu poudari sočutni negovalec, je zanje zelo pomembno, da jim prisluhnemo, da jih ne utrujamo z vprašanji, kaj se je zgodilo pretekli teden, saj tega spomina nimajo, zelo dobro pa vedo, kaj se je recimo zgodilo pred 50 leti. 'Velikokrat ne najdejo besed, zato je pomembno, da govorijo zgodbo, ki jo poznajo, tudi zaradi tega, ker so suvereni pri samih besedah.'«
»Osebe z demenco so samo na začetku bolezni še delno samostojne, potem pa vedno manj, in so potem vedno bolj odvisne od pomoči drugih. Največ ljudi z demenco pa živi doma in v zadnjem času se osredotočamo nanje: da bi se zanje izboljšala kakovost življenja.«
»Zadnje leto se je oskrba omejila na zagotavljanje varnosti in zadovoljevanje osnovnih potreb. Že slednje je pri takem človeku pravi projekt. Ko oče ni več našel vhoda v podstreho, je bil prelomen trenutek, ko smo resno začeli razmišljati, da bo treba nekaj narediti.«