»Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.«
»Novak ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega 'zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni', ampak 'prostor poezije' z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično 'definicijo' bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju svoje lastne vloge v času in prostoru.«
»Vrvež v moji glavi 2 je mogoče gledati na več načinov in je zato namenjen tudi nekoliko širšemu občinstvu. Mlajši ga bodo verjetno gledali predvsem kot napeto pustolovščino petih prijateljev, ki se morajo nepričakovano bojevati za svoje še pred kratkim samoumevno mesto pod soncem, najstniki kot slikovit in nazoren prikaz, kako naše misli vplivajo na naša dejanja in kako lahko sami na to vplivamo, starši pa kot nekakšen simpatičen animiran priročnik, kaj se dogaja v glavah njihovih pubertetniških otrok. Sporočilo pa ostaja enako za vse – pomembno je sodelovati, tudi sam s seboj.«
»Novak pa ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni, ampak prostor poezije z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično definicijo bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in prostoru.«
»Novak pa ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni, ampak prostor poezije z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično definicijo bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in prostoru.«