Ključna beseda: dokumentarni film

»Všeč mi je vonj tiskarske barve. Knjigo priročnejše vzameš k sebi v posteljo kot prenosni računalnik.«

»Če se izgubi vse znanje tega sveta, bodo morda znali razvozlati kakšno natisnjeno knjigo.«

»če lepota v tem svetu sploh obstaja«

»Spoznal sem različne odvisnike. Skoraj vsem je skupna ena stvar. Pomanjkanje topline in varnosti v otroštvu.«

»Večinoma sva bila sama z direktorjem fotografije Aleksandrom Petricem. Vzela sva kamero, hodila po mestu, iskala ljudi in se družila z njimi.«

»Gre za zelo senzibilne ljudi, ki so hitro dojeli, da ne iščemo senzacije. Začutili so, da nas zanimajo oni kot ljudje.«

»Ni mi bilo vseeno, kaj bodo odvisniki rekli o tem filmu. Ko so bili po koncu filma res navdušeni, se mi je odvalil kamen od srca.«

»Velikokrat so ljudje pretreseni, tudi ganjeni. Zelo čustveno se odzivajo tudi tisti, ki nimajo zveze s tovrstnimi odvisnostmi.«

»Življenje in delo Naceta Šumija je obenem tudi zgodovina slovenske umetnostne zgodovine, konservatorstva in zlate dobe Televizije Slovenija.«

»Bil je karizmatičen profesor, ki ni samo odlično predaval, ampak nas je predvsem vzgajal – vzgajal v odnosu do umetnosti, v razumevanju umetnosti, dediščine in njenega ohranjanja.«

»Takrat sem se zavedel, kakšno moč ima televizija pri obveščanju, ozaveščanju ljudi. In kakšen učinek ima jasna kredibilna, odločna beseda pred široko javnostjo.«

»S svojim načinom pripovedovanja je znal pritegniti tudi tiste gledalce, ki jih prej stvari niso kaj dosti zanimale. In to je velika vrednota.«

»To je bila izjemno dragocena izkušnja, vendar se v zgodnjih študentskih letih nisem zavedal, kako pomemben je tudi Šumijev televizijski opus.«

»Vsak od nas se bo moral spoprijeti z umrljivostjo. Od nas je odvisno, kakšni bomo v tistih trenutkih. Kaj boste storili s časom, ki vam je na voljo?«

»Motivacija za film je bila izguba mojega očeta. Film raziskuje vprašanje umrljivosti in časa, ki nam je še ostal. Kaj je pomembno v življenju?«

»Pet let smo bili z vsem srcem predani temu projektu, v katerem smo spremljali vsakdan in pomembne osebne dogodke naše protagonistke, evangeličanske duhovnice Jane.«

»Kakih 15 minut sem lahko zbran, pol ure moram pa ves čas nekaj govoriti, se šaliti, nekaj pripovedovati, biti … ne vem, še sam ne vem, kako naj to razložim. Hitro se razburim, pa se potem spet hitro pomirim. In potem se vsi čudijo, kako sem čez dve minuti spet v redu, ko sem se pred dvema minutama drl, pa tepel.«

»Miza je bila premajhna in moje roke so po navadi segle na sosednjo. Potem se je vse to preselilo še v nemir nog, kdaj sem tudi vstal med poukom. V bistvu me je odneslo čisto v svoj svet.«

»Nismo zanalašč taki, kakršni smo.«

»Te meje so posebnost, pri ADHD-ju ni omejitev. Tu ne pomaga, kazen ne pomaga, te stvari ne delujejo. Tukaj gre samo za strukturo, prisotnost in ves čas opozorila, besede, razumevanje, da je to neka motnja koncentracije, ki je on ne more regulirati.«

»Potenciali otrok z ADHD-jem so enaki kot pri drugih, pogosto se zaplete pri šoli. Šola je kot kalup, v katerega pa nekateri žal ne grejo. Potrebujejo samo malo spremembe tega kalupa, da lahko polno pokažejo svoj učni potencial.«

»Okoli 60 odstotkov ljudi z ADHD-jem ima simptome še v odrasli dobi.«

»Pogovore z gosti bodo izmenjaje vodili prepoznavni televizijski, radijski in spletni novinarji.«

»Film razkriva ključne trenutke, ki vplivajo na to, kdo in kako bo vodil Ameriko.«

»V oddaji bomo analizirali dotedanje predvolilno in volilno dogajanje.«

»Naš mojster Adamič je v Albaniji naredil tisto, kar je delal vsepovsod, kjer je bil. Bil je genij, skriti zaklad te dežele. Kjerkoli je bil, je dal maksimalno od sebe. Bil je velik človek, glasbenik, malo izumitelja, bil je tehnično sposoben. Multinadarjen človek, ki mu v tej državi nikoli nismo dali dovolj veljave.«

»Bojanovo zgodbo sem začel odkrivati predvsem prek spletne strani, ki jo je organizirala Alenka. Potem sem začel iskati ljudi, ki bi lahko sodelovali pri projektu. Mislil sem, da se bo vse ustavilo, ker tako v Sloveniji kot v Albaniji nisem imel sreče z direktorji - dokler nisem naletel na Alenko in Vasjo Toleja.«

»Za pisma sem vedela že ves čas, vendar jih nisem nikoli prebrala, ker so se mi zdela osebna stvar.«

»Kot ste lahko slišali v filmu, je neverjetno, koliko energije je oče vložil v opažanja in v opisovanje življenja v Albaniji, glede na to, kako malo prostega časa je imel.«

»V letošnjem tekmovalnem programu je bilo prijavljenih nadpovprečno veliko filmov, kar 163.«