»Bombardiranje knjigarne Samirja Mansourja ni najhujša tragedija, ki je prizadela prebivalce Gaze – toda ta zračni napad je bil usmerjen v dostop do knjig. Šlo je za napad na znanje in pismenost te skupnosti. Samir je izgubil skoraj 100.000 knjig.«
»Srce mi je gorelo, ko sem ugotovil, da so rakete zadele stavbo, v kateri je bila moja trgovina. Izraelski zračni napadi so bombardirali polovico stavbe, moja knjigarna pa je v drugi polovici. Želel sem si, da bi se ustavili ... Noge so me odvedle nekaj korakov naprej, proti knjigarni. Prišla je zadnja raketa in uničila stavbo. Ura je bila šest zjutraj. Nisem vedel, kaj naj storim. Med ruševinami sem začel iskati vse, kar je povezano z mojo knjižnico. Toda vse je bilo pod ruševinami.«
»Sedel sem in razmišljal, zakaj je bila moja trgovina bombardirana. V svojem življenju nisem objavil, napisal ali napadel nobene države ali osebe. Nisem širil sovraštva, temveč kulturo, znanost in ljubezen. Nisem našel odgovorov na svoja vprašanja.«
»Brez kakršnega koli obotavljanja sem vedel, da lahko pomagamo. Pri zbiranju sredstev so nas prijazno obvestili, da je imel Samir raznoliko, eklektično zbirko, zato upamo, da smo se dobro odrezali.«
»Kar se nas tiče, zakon ne bi mogel biti jasnejši. Država mora to javno službo, ki jo nedvomno opravljamo, plačati, po teh istih zakonih je navsezadnje plačala zahtevke za lani in s tem priznala legitimnost pravne podlage. Ostajamo optimisti in upamo na najboljše.«
»STA, s tem pa slovensko profesionalno novinarstvo v najširšem mogočem smislu, mora obstati ne glede na spodkopavanja in za njegov obstanek se bomo borili tudi v še bolj zaostrenih in proti medijem še nadalje naperjenih pogojih in okoliščinah.«
»Nimam seznama dospele opreme, saj jo bo republiška uprava za zaščito in reševanje prevzela danes. Odgovoril bom na pamet, ne vlecite me za vsako decimalko. Gre za približno dva milijona mask in zaščitna oblačila.«
»Ko ameriška vlada pod vodstvom Trumpa ni sposobna oblikovati pametnega mednarodnega odgovora na pandemijo, EU pa se bori z nacionalnimi rešitvami, se je Kitajski ponudila odlična priložnost, da zapolni praznino.«
»Za zdaj večina ljudi Kitajski pripisuje odgovornost za to globalno krizo. A z radodarno humanitarno pomočjo bi se javno mnenje v Evropi lahko precej nagnilo na njeno stran.«
»Dogovor je, da tisto, kar se je dogajalo prej, ureja mama. Če bo le mogoče, bo nato prek našega računa plačana operacija, tudi s prej zbranim denarjem. Ob tem skušamo mami pomagati pri realizaciji donatorskih pogodb in zbranih sredstvih na različnih dogodkih.«
»Časa do Galove operacije je še nekaj in mi bi mu z veseljem pomagali, ko bodo stvari jasne. Tako kot bomo drugim, ki potrebujejo našo pomoč. Ker smo pričakovali, da bo veliko prošenj, smo sicer kot kriterij društva izpostavili, da najprej pomagamo življenjsko ogroženim otrokom.«