Ključna beseda: družba

»Nagovoril sem svet čudežnega sožitja, povezanosti, soodvisnosti, in dobil odtis, odtise nepojmljivih razsežnosti. Ne da se jih spraviti v pojme. So izven časovnih razsežnosti, ker so prekrivajoče se fotografije posnete v različnih trenutkih. Običajno fotografija razkriva sinhronost istega trenutnega, I am je pa brezčasen.«

»Mislimo tudi, da je oder prostor za to, kar je vidno v družbi, ali za to, na kakšen način so vidne stvari v družbi.«

»Celotna ideja je bila, da imamo v naši sredini različne ljudi, ki govorijo o nas z neke druge perspektive, na način, kot nas vidijo, in da na naši sceni izrazijo svoj umetniški jezik, ki nam manjka ali nas lahko na neki način preseneti.«

»Dobili smo številne perspektive o tem, kako je živeti tukaj, kakšna je družba in podobno.«

»Glasba podčrtuje ritem, tempo predstave.«

»V predstavi se dogaja neobhodna realnost, mašinerija, ki ji rečemo Slovenija.«

»Mislim, da se napredek družbe kaže tudi v tem, da ljudje delajo manj in živijo več. Naša družba pa gre točno v obrnjeno smer: še pred tridesetimi leti je večina ljudi imela eno službo, zdaj imajo mladi po dve, tri in skoraj nobenega prostega časa več.«

»Ta družba ne sliši prošenj, sliši le zahteve in proteste.«

»Vedno smo nekje vmes. Mislim, da nismo več pri prošnjah. Ta družba ne sliši prošenj, sliši le zahteve in proteste.«

»Ko nam gre za nohte, pridemo na vrsto me ženske.«

»Živimo v svetu, kjer je vera izgubljena in pozabljena, kjer celo verniki ne verjamejo več. Družba sama ustvarja Tartuffa.«

»Tartuffe se ne more proizvesti brez družbe, ki je neprebujena, neozaveščena, naivna in dopušča ne pravo vero, ampak slepo vero.«

»Tartuffa brez družbe, ki omogoča Tartuffe, sploh ni.«

»Biti normalen, dostojanstven – to je danes najbolj subverzivno.«

»Je avtoritaren politik, ampak je neokusen, dela norca iz sebe.«

»Srž tragedije Človeka slona, kot lepo pokaže Lynch, je v tem, da sta mu ponujeni dve slabi možnosti: ali grobost in izkoriščanje v nižjih slojih ali pokroviteljsko sočutje višjih slojev.«

»Subverzivnost je nova normalnost desnice, zato je biti normalen, dostojanstven, brez vsakih perverzij, danes najbolj subverzivno.«

»Človek slon izpodbija tisto butasto geslo 'zdrav duh v zdravem telesu'. Tukaj vidimo, da Merrick nima zdravega telesa, ima pa veliko bolj kot vsi drugi zdrav duh, se pravi etično dostojanstvo.«

»Resnična zgodba je Lynchev najbolj subverziven film.«

»Če iščemo politiko v Davidu Lynchu, je Resnična zgodba njegov politični manifest.«

»V življenju sta dve možnosti: ali ste na odru in tekmujete ali pa ste pod odrom in ploskate. Treba je stopiti na oder, prenehati ploskati drugim, naj ploskajo vam. To dosežeš z delom in vztrajnostjo.«

»Zato si želim, da bi zazveneli neskončni aplavzi za tiste, ki bi ustavili vojne, ki bi se dejansko spoprijeli z revščino, ki bi politiko in navsezadnje tudi posel razumeli kot delo za skupno dobro. Ki bi naredili naše bivanje znosnejše. Saj vendar imamo ljudi, ki imajo navdih, ideje in vizije. Ki si drznejo in ki še vedno stopijo odločno v javni prostor in pogumno rečejo bobu bob.«

»Svet se mora obrniti k materam in ženskam, da bi našel mir, se izvil iz vrtinca nasilja in sovraštva ter si povrnil človeški pogled.«

»Trenutni nemirni časi potrebujejo mater, ki bi znova združila človeštvo.«

»Kdor prizadene vsaj eno žensko, preklinja Boga, ki ga je rodila ženska.«

»Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti.«

»Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase.«

»Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste 'antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.'«

»S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho.«

»Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar.«