»Nagovoril sem svet čudežnega sožitja, povezanosti, soodvisnosti, in dobil odtis, odtise nepojmljivih razsežnosti. Ne da se jih spraviti v pojme. So izven časovnih razsežnosti, ker so prekrivajoče se fotografije posnete v različnih trenutkih. Običajno fotografija razkriva sinhronost istega trenutnega, I am je pa brezčasen.«
»Mislimo tudi, da je oder prostor za to, kar je vidno v družbi, ali za to, na kakšen način so vidne stvari v družbi.«
»Celotna ideja je bila, da imamo v naši sredini različne ljudi, ki govorijo o nas z neke druge perspektive, na način, kot nas vidijo, in da na naši sceni izrazijo svoj umetniški jezik, ki nam manjka ali nas lahko na neki način preseneti.«
»Mislim, da se napredek družbe kaže tudi v tem, da ljudje delajo manj in živijo več. Naša družba pa gre točno v obrnjeno smer: še pred tridesetimi leti je večina ljudi imela eno službo, zdaj imajo mladi po dve, tri in skoraj nobenega prostega časa več.«
»Srž tragedije Človeka slona, kot lepo pokaže Lynch, je v tem, da sta mu ponujeni dve slabi možnosti: ali grobost in izkoriščanje v nižjih slojih ali pokroviteljsko sočutje višjih slojev.«
»Človek slon izpodbija tisto butasto geslo 'zdrav duh v zdravem telesu'. Tukaj vidimo, da Merrick nima zdravega telesa, ima pa veliko bolj kot vsi drugi zdrav duh, se pravi etično dostojanstvo.«
»V življenju sta dve možnosti: ali ste na odru in tekmujete ali pa ste pod odrom in ploskate. Treba je stopiti na oder, prenehati ploskati drugim, naj ploskajo vam. To dosežeš z delom in vztrajnostjo.«
»Zato si želim, da bi zazveneli neskončni aplavzi za tiste, ki bi ustavili vojne, ki bi se dejansko spoprijeli z revščino, ki bi politiko in navsezadnje tudi posel razumeli kot delo za skupno dobro. Ki bi naredili naše bivanje znosnejše. Saj vendar imamo ljudi, ki imajo navdih, ideje in vizije. Ki si drznejo in ki še vedno stopijo odločno v javni prostor in pogumno rečejo bobu bob.«
»Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti.«
»Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase.«
»Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste 'antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.'«
»S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho.«
»Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar.«