Ključna beseda: empatija

»Morda je odstotek ali še manj učencev, ki res sejejo tako nasilje in ne občutijo empatije.«

»Treba je pogledati, iz kakšnega okolja prihaja, zakaj je tako jezen, zakaj se znaša nad drugim in kako lahko to preprečimo, s tem da mu pomagamo.«

»Na drugi strani pa imamo žrtev, ki neizmerno trpi in prenaša vse te posledice.«

»Ko je večina ali pa vsaj nekaj učencev na strani žrtve, medvrstniška dinamika, ki spodbuja nasilje, razpade.«

»Glede bolj tradicionalnih oblik medvrstniškega nasilja, če se lahko tako izrazim, se strinjamo, da niti ne naraščajo, gre bolj za to, da se o njih več poroča. Vsekakor pa je v porastu spletno nasilje, sovražni govor, pa nesočutni govor v najširšem pomenu besede. Na spletu je to gotovo velik problem in narašča.«

»V zadnjih dneh se poroča o primeru medvrstniškega nasilja in pretepanja na Ptuju. Pred nekaj leti ne bi vedeli za te stvari, zdaj pa smo ves čas izpostavljeni novicam s celega sveta in se mi zdi, da to predstavlja ta kontekst, v katerem smo tudi vsi malo bolj napeti, nastrojeni in prestrašeni.«

»Mit, ko govorimo o nasilju, je, da je bilo včasih razmišljanje 'Ah, saj besede pa ne bolijo' ali pa 'Naj se mladi sami zmenijo'. Zdaj je bolj očitno, da so ravno besede tiste, ki lahko na spletu bolijo in celo ogrožajo življenje, če se to nasilje stopnjuje.«

»Ko pa so že izpostavljeni nekim vsebinam na spletu, ki niso v redu in ki jim vzbujajo neprijetna občutja, je pomembno, da imajo občutek, da so ob njih odgovorni in zreli odrasli, ki so vredni zaupanja.«

»Včasih starši niso najbolj kul oseba, toda res je pomembna vez otroka s staršem, to medsebojno zaupanje.«

»Po eni strani je to izjemno nujno in zelo zaželeno in koristno, tega ne more biti nikoli preveč.«

»Ni pa seveda to zadosti. Včasih se celo zgodi, da se v času takih kampanj lahko zgodi več poročenj.«

»Zahodnega medijskega sveta ta zgodba ni več zanimala. Edina perspektiva so bili naši vojaki v Afganistanu. In to se mi je zdelo blazno, ker mislim, da so dejanske žrtve vojne običajni Afganistanci in ne vojaki.«

»Tukaj me skrbi, da postajajo kurator našega zanimanja algoritmi umetne inteligence.«

»Nekoč so miličniki res čuvali demonstrante. Pištole niso smeli imeti s sabo. Prvič, ko sem videl specialce, so bili prav smešni v primerjavi z današnjimi, zdaj imamo robokope, viteze, opasane v plastiko.«

»Brutalnost je preveč abstraktna, da bi jo človek sploh lahko razumel. Gazo upodabljamo le kot množično grobišče, zapor. Seveda vse to drži, ampak s tem pridemo do nevarne točke, da takšne podobe ubijajo možnost empatije.«

»Portreti so narejeni na lokaciji, kjer ni bilo dovoljeno slikati, ampak me veseli, da nam je uspelo skupaj ustvariti mikroodpor in smo kljub temu naredili portrete. Z njimi pa sem hotel vrniti dostojanstvo in pokazati žrtve vojne ne kot klišejske žrtve, ampak kot ljudi, ki so nam vseeno lahko veliko bližje.«

»Zahodnega medijskega sveta ta zgodba ni več zanimala. Edina perspektiva so bili naši vojaki v Afganistanu. In to se mi je zdelo blazno, ker mislim, da so dejanske žrtve vojne običajni Afganistanci in ne vojaki, ki so na neki način racionalno sprejeli to, da bodo šli vojno, če so del neke vojske.«

»Če si lahko objektiven v trenutku, ko stojiš pred bolnišnico Šifa, in vidiš očeta, ki nese svojega otroka v kosih pod navalom adrenalina, upajoč, da ga tam lahko še nekako obudijo – če tam lahko ostaneš objektiven, potem je to vprašanje.«

»Še vedno jo premalo razumemo v kontekstu sodobne umetnosti, torej fotografijo samo kot umetniško zvrst. Ta se danes veže in obstaja v kontekstu vseh drugih medijev, torej se povezuje.«

»Mislim, da ima fotografija že v svoji naravi to sposobnost, da zapisuje spomine, in mislim, da to vsi ljudje uporabljamo, na neki način.«

»Tukaj me skrbi, da postajajo kurator našega zanimanja algoritmi umetne inteligence. Konec koncev ne bomo več tisti, ki bomo izbirali, kaj nas zanima, ampak bomo dobivali sugestije, kaj naj pogledamo.«

»Smisel druženja je, da smo veseli, da si imamo kaj povedati, da delimo stvari in izkušnje. Ne pa samo svojo 'fasado'.«

»Po mojem mnenju bi se morali dobri možje malo posodobiti. To velja tudi za njihove naročnike. Razmisliti bi morali, kaj v resnici potrebujejo. Kaj je treba nadoknaditi. Ozavestiti bi morali sporočilo praznikov. Da praznujemo nekaj, kar nam manjka.«

»Otrokom veliko pomeni, da imajo uho, ki jih posluša. Srce, ki jih razume. Da slišimo, kaj potrebujejo.«

»Druženje ne sme biti le neka obveznost, nekaj, kar je treba oddelati. Potem pa tam sediš s telefonom v rokah in si odsoten.«

»Vse je takoj na dosegu tipke. Kar koli me zanima, dobim takoj. Posledica je, da ni več nekega hrepenenja, nekega stremljenja po nečem.«

»Sam sem moral za kolo varčevati tri leta in je zato imelo neko vrednost. Danes se želja uresniči takoj.«

»Zdi se, da smo zdravstveni delavci zaradi vseh negativnih zapisov, ki že mejijo na sovražni govor, izgubili ogromno etičnega pogona, ki smo ga imeli in na katerem je kot gorivo temeljil zdravstveni sistem.«

»Želel sem odgrniti zaveso in pokazati, kaj se v resnici dogaja za zidovi bolnišnic, da nismo brezosebni stroji, zgrajeni iz vezja, brez občutij, brez čustev, ampak smo ljudje, ki imamo tudi svoje težave in dileme.«

»V zadnjih letih pa se zdi, če lahko spet potegnem paralelo s športom, kot da bi igrali na tujem, razmočenem igrišču, z osmimi igralci proti enajstim, sodnik bi sodil proti nam, vsi gledalci bi ves čas samo žvižgali.«