Ključna beseda: empatija

»predstava pripoveduje tudi o selektivni empatiji, s katero se identificiramo.«

»izrazi Gaza, Srebrenica, Al Šifa, Sarajevo in Auschwitz dajejo močen kontekst.«

»Razmere z nedelujočimi inkubatorji pričajo o brutalnosti, absurdnosti in brezčutnosti Zahoda.«

»Dandanes v družbi ni več mogoče prepoznati humanizma, saj življenje ljudi ocenjujemo, kot bi bilo na trgu.«

»Družba danes hladnokrvno opazuje pobijanje otrok in sistem, ki to početje omogoča brez posledic.«

»Predstava pripoveduje tudi o selektivni empatiji, s katero se identificiramo in jo občutimo kot vprašanje politike in človeške empatije.«

»Izrazi Gaza, Srebrenica, Al Šifa, Sarajevo in Auschwitz dajejo močen kontekst, ki je v tem primeru ubijajoč za iskanje estetskega izraza v predstavi.«

»Še posebej zdaj, ko stotisoči trpijo zaradi vojne, se soočajo s političnimi pretresi in se s protesti borijo proti krivicam, je iskren razmislek ključnega pomena.«

»Ta prostor ni nevtralen. Je političen, nepravičen, surov, neizprosen.«

»Moj ples ni beg, ampak soočenje.«

»A morda to praznino potrebujemo.«

»Nasilen otrok ni nujno slab človek, voditi ga moramo do empatije.«

»Žrtev moramo zaščititi tudi, če to pomeni, da kdaj ne gre v šolo in se tako ne izpostavlja nasilnežu.«

»Morda je odstotek ali še manj učencev, ki res sejejo tako nasilje in ne občutijo empatije.«

»Treba je pogledati, iz kakšnega okolja prihaja, zakaj je tako jezen, zakaj se znaša nad drugim in kako lahko to preprečimo, s tem da mu pomagamo.«

»Na drugi strani pa imamo žrtev, ki neizmerno trpi in prenaša vse te posledice.«

»Ko je večina ali pa vsaj nekaj učencev na strani žrtve, medvrstniška dinamika, ki spodbuja nasilje, razpade.«

»Glede bolj tradicionalnih oblik medvrstniškega nasilja, če se lahko tako izrazim, se strinjamo, da niti ne naraščajo, gre bolj za to, da se o njih več poroča. Vsekakor pa je v porastu spletno nasilje, sovražni govor, pa nesočutni govor v najširšem pomenu besede. Na spletu je to gotovo velik problem in narašča.«

»V zadnjih dneh se poroča o primeru medvrstniškega nasilja in pretepanja na Ptuju. Pred nekaj leti ne bi vedeli za te stvari, zdaj pa smo ves čas izpostavljeni novicam s celega sveta in se mi zdi, da to predstavlja ta kontekst, v katerem smo tudi vsi malo bolj napeti, nastrojeni in prestrašeni.«

»Mit, ko govorimo o nasilju, je, da je bilo včasih razmišljanje 'Ah, saj besede pa ne bolijo' ali pa 'Naj se mladi sami zmenijo'. Zdaj je bolj očitno, da so ravno besede tiste, ki lahko na spletu bolijo in celo ogrožajo življenje, če se to nasilje stopnjuje.«

»Ko pa so že izpostavljeni nekim vsebinam na spletu, ki niso v redu in ki jim vzbujajo neprijetna občutja, je pomembno, da imajo občutek, da so ob njih odgovorni in zreli odrasli, ki so vredni zaupanja.«

»Včasih starši niso najbolj kul oseba, toda res je pomembna vez otroka s staršem, to medsebojno zaupanje.«

»Po eni strani je to izjemno nujno in zelo zaželeno in koristno, tega ne more biti nikoli preveč.«

»Ni pa seveda to zadosti. Včasih se celo zgodi, da se v času takih kampanj lahko zgodi več poročenj.«

»Zahodnega medijskega sveta ta zgodba ni več zanimala. Edina perspektiva so bili naši vojaki v Afganistanu. In to se mi je zdelo blazno, ker mislim, da so dejanske žrtve vojne običajni Afganistanci in ne vojaki.«

»Tukaj me skrbi, da postajajo kurator našega zanimanja algoritmi umetne inteligence.«

»Nekoč so miličniki res čuvali demonstrante. Pištole niso smeli imeti s sabo. Prvič, ko sem videl specialce, so bili prav smešni v primerjavi z današnjimi, zdaj imamo robokope, viteze, opasane v plastiko.«

»Brutalnost je preveč abstraktna, da bi jo človek sploh lahko razumel. Gazo upodabljamo le kot množično grobišče, zapor. Seveda vse to drži, ampak s tem pridemo do nevarne točke, da takšne podobe ubijajo možnost empatije.«

»Portreti so narejeni na lokaciji, kjer ni bilo dovoljeno slikati, ampak me veseli, da nam je uspelo skupaj ustvariti mikroodpor in smo kljub temu naredili portrete. Z njimi pa sem hotel vrniti dostojanstvo in pokazati žrtve vojne ne kot klišejske žrtve, ampak kot ljudi, ki so nam vseeno lahko veliko bližje.«

»Zahodnega medijskega sveta ta zgodba ni več zanimala. Edina perspektiva so bili naši vojaki v Afganistanu. In to se mi je zdelo blazno, ker mislim, da so dejanske žrtve vojne običajni Afganistanci in ne vojaki, ki so na neki način racionalno sprejeli to, da bodo šli vojno, če so del neke vojske.«