»Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo.«
»Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.«
»Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in ne nazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.«
»Zelo pogosto gre tukaj tudi za odločitev med čisto udobnejšo eksistenco ali pa med dobesedno dajanjem svojega življenja v drugi svetovni vojni. Zanimalo me je tudi, kakšen vpliv ima družba, v kateri odraščamo, na naše odločitve. Kako težko je izstopati iz nekih vzorcev, ki smo jih imeli že med odraščanjem ali pa kako težko se je odcepiti od prijateljev, ki so te spremljali celo življenje,«
»Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala. Rekonstruirati dogodke na gledališkem odru je nemogoče, četudi predpostavljamo, da je rekonstrukcija tako obširnih dogodkov sploh mogoča. Hkrati je rekonstrukcija nepotrebna, njena posledica je le fascinacija, s katero ničesar ne dosežemo,«
»Po svoje je bila pandemija 'sijajna' stvar za filmarje. Vsi smo ostali doma in vsi smo lačni vsebin, znotraj česar se je pokazalo, kako pomembni so filmi, kako pomembna je naša stroka, kako odlične stvari delamo, veliko je povpraševanje po filmih na trgu, filmi imajo izjemno gledanost.«
»Tisto, kar po moje učinkovito druži to troje, so strategije preživetja v modernem svetu, ki je hitrejši in učinkovitejši od njih.«