»Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno.«
»To trenje med družinama se mi je zdela zanimiva začimba za njun odnos, hkrati pa služi orisu nekega stanja v slovenski družbi, ko otroci iz bolj katoliškega, posledično bolj desničarskega okolja, težko prihajajo v stik z otroki, ki so bili vzgojeni v bolj liberalnem, levičarskem duhu. Želela sem si upodobiti ta presek.«
»Rada uporabljam humor in ironijo kot literarni sredstvi. Želela sem dati satiričen naslov, ker pišem o ženskah, ki se ne počutijo ravno kot prvakinje. V življenju jim gre vse narobe, ampak v resnici so zame prvakinje – in sicer zato, ker kljub težavam, s katerimi se spopadajo, ne dopustijo, da jih težave usodno zlomijo. Poskušajo ostati dobre osebe in navigirati odraslo življenje v neki zelo nezavidljivi situaciji, zato se mi zdi, da naslov romana lahko vzamemo precej dobesedno.«
»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«
»Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo.«
»Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.«
»Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in ne nazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.«
»Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. nove proze, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke.«
»Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police.«
»Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara.«