Ključna beseda: igralka

»V svojih vlogah sva se umetniško hranila drug od drugega. Vedno znova sva se presenečala in se gnala do boljših in boljših predstav.«

»To je bila zelo osvobajajoča, pozitivna izkušnja. Prvič v življenju sem tvegala in nisem se obremenjevala glede ničesar.«

»Iskreno povedano me je nagrada zelo presenetila in ima posebno mesto med mojimi priznanji.«

»To je nekakšna krona tega dogajanja, čeprav se je dolgo zdelo tako malo verjetno.«

»Zahvaljujoč ekipi, mojemu izjemnemu odrskemu partnerju Mikiju Krstoviću, sem šla skozi ta izziv z občutenjem močne in tako dragocene podpore.«

»Skozi vlogo sem se zelo trudila opomniti tudi na spoštovanje, ki si ga takšni ljudje zaslužijo.«

»Svet je zdaj videti drugače. Pogrešali te bomo.«

»Betty White je zvabila nasmeh na obraz generacijam Američanov. Je kulturna ikona, ki jo bomo zelo pogrešali.«

»Tvoja neverjetna zapuščina bo živela večno. Naj počiva v večnem miru naše večno zlato dekle.«

»Čeprav bi Betty kmalu dopolnila 100 let, sem mislil, da bo živela večno. Zelo jo bom pogrešal in tudi živalski svet, ki ga je tako ljubila.«

»Vsem igralcem je postavila zelo visoko letvico in vlogo za vlogo presega celo svoje lastne izjemne nastope.«

»Vse odkar sem bila mlada igralka, me je ameriška filmska igra vedno navdihovala in sem se učila od nje, zato je ta nagrada zame še posebej pomembna.«

»Bili smo pionirji v vesolju in ohranili samozavesten položaj.«

»Misija, ki bo pomagala predstaviti vesoljsko moč Rusije«

»Bilo je psihološko, fizično in etično težko.«

»Ampak mislim, da se nam bo enkrat, ko dosežemo cilj, zdelo, da ni bilo tako zahtevno, in se ga bomo z nasmehom spominjali.«

»Seveda v prvem poskusu, včasih celo v tretjem poskusu nismo mogli narediti veliko stvari, vendar je to normalno.«

»Še vedno si ne morem predstavljati, da je moja mama tam zunaj.«

»Kot Martha v drami Polly Stenham je stoično utelešala žensko, ki se lahko z vsakdanom 'sooči' le tako, da ga prespi v zavetju alkoholne in tabletne omame ali v objemu najstniškega sina Henryja.«

»Tjaša Železnik je v vlogi od sinove pozornosti patološko odvisne matere in ločenke pokazala 'mentalno disciplino igralke, ki je ni strah ne raziskovanja najbolj temnih plati starševske manipulacije ne najbolj sivih con človeške zapuščenosti in osamljenosti.'«

»Svoje nastope gradila na soigri, ki soigralcem darežljivo ponuja impulze za igralsko prepletanje in dopolnjevanje. S preciznostjo svojih intervencij je omogočila, da dobro podmazani stroj komedije ves čas brezhibno teče, ne da bi zašel v neosmišljeni prosti tek, in vse to zmore le igralec, ki v vsaki novi vlogi združi tudi izkušnje vseh poprej odigranih.«

»Dramatični mir, pozdravljam te in se ti zahvaljujem, da si me postavil na konico svojega noža. Loviti moram krhko ravnovesje, da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. Nikjer ni nikogar.«

»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Všeč bi mi bilo, če bi verjel v nepotizem, da bi lahko naredila več filmov z njim.«

»Moja visoka starost ni nič žalostnega. Srečo imam, da sem obdana s toliko ljudmi. Nikoli ne mine dan, da ne bi dobila telefonskega klica ali obiska katerega izmed mojih otrok ali vnukov.«

»Brez filma ne morem živeti.«

»Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli.«

»Sam svoj gospod moraš biti. Naj bo moda, nič ne rečem, ampak ti moraš živeti svoje življenje, voziti svojo 'špuro'.«

»To sem jaz, edinstvena sem na svetu. Ni nobene kopije, samo vi ste. Da bom taka, kot je 3000 drugih? Nikakor ne. Sem posebna.«