Ključna beseda: klasika

»Kurja polt vrača od mrtvih, tokrat kot franšiza.«

»Kultna nema klovnovska klasika je v enaki meri srhljiva in presunljiva humanistična študija ponižanja.«

»Sklepni del trilogije se še zadnjič pogrezne v umazano in represivno distopično dunajsko podzemlje.«

»odlična igra že znanih, a vseeno neprofesionalnih igralcev, razgibana dinamika, prisrčen humor in prijetno lahkoten duh, za katerega se zdi, da še mrtvega spravil v dobro voljo«

»Maškarada je prvi slovenski celovečerec, ki je leta 1971 doživel cenzuro (izrez 20 minut materiala) zaradi nepolitičnih razlogov.«

»Sreča na vrvici je bila prodana v 33 držav.«

»Vsi se dobro spomnimo podob Anne Karine, Jean Seberg, Catherine Deneuve, ki so bile lepe, zapeljive, otročje, naivne, strastne, čutne.«

»Njena političnost je ohranjena tudi v majhnih gestah znotraj filma.«

»Cléo je na prvi pogled igriva, polna kapric, lepa, svetlolasa pop pevka, srečamo pa jo v trenutku, ko čaka na diagnozo, ali ima raka.«

»Ženska v tej družini, mama, delavka, ljubeča žena, je v očeh tedanjih feministk – mogoče pa na hitri pogled tudi v očeh današnjega časa – delovala zelo pasivno.«

»Ni mogoče nehati misliti o koncu tega filma in kaj nam pove o ljubezni, življenju, kaosu in usodi.«

»Iskrenost in življenjskost. To sta dve silnici, s katerima se je vpenjala v vsako podobo, ki jo je ustvarjala.«

»Nastopil bo Uday Bhawalkar, ki je veliko prispeval k uveljavitvi dhrupada po vsem svetu.«

»Cikel Bachove glasbe nadaljuje priznani francoski violončelist Christophe Coin s šestimi suitami za violončelo brez spremljave.«

»Poslušalce bosta v francoske salone 20. stoletja popeljala angleški tenorist Nicholas Mulroy in pianist Alisdair Hogarth.«

»Festival bo letos ponudil tudi dve delavnici.«

»Razvila sem oseben pristop k oživljanju zgodovinske prakse petja ob lastni spremljavi na violi da gamba.«

»Muca Copatarica je nekaj, kar povezuje večino generacij. Tako kot sem jaz odraščal ob njej, zdaj ob tej isti pravljici odraščata tudi moji hčeri. Mislim, da ima tisto nekaj, kar preživi čas in je zaradi tega tudi klasika.«

»Ko sva v vozičku vozili na sprehod mlajšo sestrico, se je Jelka nekega dne uprla in sestrice ni hotela več voziti. Sedla je na cesto in ni hotela naprej. Čez čas pa se je odločila. Šla bom, če mi boš kaj lepega povedala. Začela sem pripovedovati o muci.«

»Kriva predvsem Ančka Gošnik Godec s svojimi izjemnimi ilustracijami te knjige, ki so prav tako ponarodele kot pravljica sama. Spoj tega besedila in te Ančkine likovnosti je nekaj čarobnega. Zaradi tega se mi je zmeraj zdelo, da risbice kar kličejo po animaciji, glede česar sem zdaj tudi zelo ponosen in srečen, da sem jih ustvaril.«

»Imeli veliko srečo, da je privolila. Hkrati pa v trenutku, ko smo začeli snemati te legendarne besede Muce Copatarice v interpretaciji Silve Čušin, se je tako rekoč prižgala še ena lučka in je stvar dobila še neko lepšo, toplo dimenzijo. Mislim, da je Silva ustvarila krasno in izvrstno interpretacijo te muce, ki jo vsi zelo dobro poznamo.«

»Hoteli smo se pokloniti tej veliki ilustratorki in tudi sami Muci Copatarici.«

»Klasična glasba je bila pop svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde.«

»Hej, če je bila klasična glasba pop svojega časa, je današnji pop današnja klasika!«

»Ko sem bil mlad, sem imel odpor do klasikov z vidika, da so pretirano cenjeni. Ko sem bil star 27 let, sem že režiral Hamleta in sem bil prepričan, da vem vse o njem.«

»Vse bi vzel, pa ničesar ne dal. Njegova identiteta so denar, bogastvo, zlato.«

»Imam zgodovino s slovenskim gledališčem. Leta 1991 sem tudi v Drami režiral Peera Gynta in pozneje Molierovega Ljudomrznika.«

»Delal sem tudi v Nemčiji in na Švedskem, pa jezikov ne razumem. Ampak poznam snov, dramo in replike.«

»Adaptacija? Modernizacija? Aktualizacija? Sprememba knjižnega jezika v narečje? Ali mogoče novo branje klasicistične mojstrovine?«

»Preko lika gospoda Jourdana, bolestno obsedenega s svojo družbeno veljavo in videzom, se Moliere sicer primarno ukvarja z vprašanjem povzpetništva, vendar ga danes, v času dominacije potrošnje in virtualnih prostorov, ki temeljijo na popularizaciji površinskih vrednot, lahko beremo tudi kot sodobnega, razdrobljenega posameznika, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov: Jourdain vrednote išče zunaj sebe, in to ne zaradi vrednot samih (ne zaradi ljubezni do umetnosti, znanja ali drugih veščin), temveč zgolj zaradi videza kultiviranega duha, ki naj bi mu prinesel določeno družbeno prepoznavo in veljavo. Ni zmožen globlje predanosti in vztrajnosti v kateri koli aktivnosti, ki ne ponuja instantne zadovoljitve, njegova nečimrnost in nagoni so njegovo ključno vodilo. To se mi zdi zelo simptomatsko za sodobno družbo, ki temelji na instant užitkih in hedonizmu. Jourdainov 'žlahtni jaz' je konstrukt, ki ni last notranje motiviranih, osebnih stremljenj in zanimanj, temveč je nekritično prevzeta, od zunaj vsiljena identiteta. Pri tem se opira na razne strokovnjake, ne zaupa ne v svojo presojo ne v presojo svojih bližnjih, temveč verjame le mnenju tistih, ki so sposobni s kultiviranim govoričenjem ustvariti videz avtoritete. Prav tako je dogodkovno središče te komedije priprava na dvorno zabavo; zabava je motiv, ki v sebi nosi zelo sodobno nagnjenje k nenehnemu iskanju ugodja in zadovoljevanja impulzov. Liki učitelja plesa, učitelja glasbe in učitelja filozofije pa ponujajo tudi indice za kritiko umetnosti (in etike), ki podlegajo diktatu tržnega kapitala. Kritiko poblagovljene, utilitarne umetnosti, ki v rokah korporacij služi predvsem spodbujanju ideologije potrošnje in tako ni več umetnost, temveč le še potrošna dobrina.«