»Vizualna poezija, ki prefinjeno uporablja tehniko cut-out animacije, nas popelje v misli glavne junakinje, ki poskuša pobegniti iz najtemnejših delov svojega uma. Močan prvi profesionalni film nas je prepričal s popolno kombinacijo slike, zvoka in pripovedi.«
»Gre za zelo osebno pripoved o prijateljstvu, intimnosti in težki bolezni, ki je žirijo prepričala s svežim in brezkompromisnim filmskim pristopom. Iskren in očarljiv portret, ki se ne boji prikazati tako lepih kot tudi grdih plati življenja.«
»Ko stavek vedno znova ponavljamo, izgubi svoj pomen, in z naraščajočo napetostjo začnemo dvomiti o njegovi resničnosti. Nad portretirano družino se razprostira težak oblak – ali gre za dogovorjeno poroko? Ali je vpleteno družinsko nasilje? Vse te možnosti brutalno prekine prihod vojne na kosovsko podeželje.«
»Kot mnogi nori geniji tudi Boštjan Čadež živi po svojih kreativnih merilih. Umetnost, glasba, robotika. Njegovi možgani lahko zmagajo nad vsem – razen morda nad nagnjenostjo k samodestrukciji in zakoreninjenostjo njegove svetovno znane videoigre Line Rider, ki jo pomni generacija.«
»Skozi oči filmskega ustvarjalca vidimo, kako se mesto lahko preoblikuje, postane policijsko nadzorovano in odtujeno za prebivalce. Film prikazuje življenje v mestu skozi tisto, kar je običajno nevidno in zanemarjeno in je intimen prikaz osamljenosti in tesnobe, ki jo ta povzroča.«
»Pronicljiv prikaz tega, kako imperializem, kapitalizem in njun vojni stroj spreminjajo in uničujejo lokalne načine življenja v najmanjših kotičkih sveta; film se sprašuje, kaj se fizično in psihično zgodi z odraslimi, ki sodelujejo v tej igri? Kaj se zgodi z njihovimi otroki?«
»Posega Legenda o Zlatorogu globoko v mitsko folkloro naroda, toda ne zato, da bi vzpostavljala identitarno pripoved, temveč, da bi povedala univerzalno in nadčasovno zgodbo o ljubezni, naravi človeka in moškosti. Obenem skozi vpogled v življenje preteklosti na kompleksen način nagovori sodobno ekološko zavest.«
»Režiser Thanasis Neofotistos v generično anonimnem, a klavstrofobično zamejenem dogajalnem prostoru napetost stopnjuje do njenega anksioznega vrelišča. Boleč zobni aparat kot fizična manifestacija duševne bolečine in nerazrešene družinske travme? Melodrama par excellence.«
»Nominacija je bila hkrati potrditev, da je prikrito družinsko nasilje nad ženskami še kako živa in pomembna tema, o kateri moramo govoriti in se boriti proti normalizaciji takih sužnjelastniških odnosov med moškimi in ženskami, kot so veljali skozi zgodovino.«
»Osvobajajoča in navdihujoča izkušnja, tako na ravni uporabe zmožnosti, ki jih ponuja animirani film, kakor na intimni ravni našega protagonista, ki postane superjunak šele potem, ko sname masko. Avtor filma se s ključnimi življenjskimi vprašanji sooči na duhovit način, rešitve pa predlaga skozi inteligentno in imaginativno režijo, s katero ustvari malo zgodbo z velikimi idejami.«
»Kratki film je včasih nekakšen napovednik za celovečerec, v primeru mоjega najnovejšega filma pa je bilo ravno nasprotno.«
»S preprostimi kretnjami se dve nenavadni, a realistično oblikovani človeški telesi premikata po poletni pokrajini. S pomočjo podobe skuša ta film v svojih prizorih skriti vse skrivnosti življenja.«
»Nagrada nam najprej seveda pomeni potrditev za dobro opravljeno delo. Ustvarjanje filmov je ekipni šport, tako da ta zmaga ni samo moja, je nagrada vseh nas, ki smo pri projektu sodelovali. Vsi smo v tem svetu, tako da se že veselimo novih priložnosti in izzivov. Z direktorjem fotografije Nikom Kranjcem sva se v Cannesu večkrat pošalila, da je po letih garanja to šele naš začetek. Osebno upam, da mi bo ta nagrada odprla vrata v širši filmski svet, saj si želim s tem profesionalno ukvarjati na svetovni ravni.«
»Dela komedije, saj sem mnenja, da svet jemljemo preveč resno. Ljudje bi se morali več smejati, zato upam, da bom lahko nekoč to omogočil čim več ljudem. Komedija je kot žanr zelo zanemarjena in ne dovolj cenjena.«