»In tisto, kar boleče odzvanja, je njegovo neskončno vztrajanje, natančno zaznavanje stvarnosti na nivoju objektivnosti in materialnost jezika, ki spiralno zapeljuje bralca. Vsa ta banalna stvarnost ljudi in predmetov se razrašča v brutalno zahtevo po gledanju, sledenju in poslušanju.«
»Vid se ne sprehaja le po mestu, temveč tudi po lastni notranjosti, notranjosti, kjer čas teče drugače, kjer so ulice, ki jih pozna ali jih je nekoč poznal, tuje, neprepoznavne, saj je mesto navsezadnje vedno tudi prostor individualne percepcije in pomena, ki ga gradimo v odnosu posameznik-družba-čas.«
»Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel.«
»Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /…/ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.«
»Plesalčeve želje so poleteti, se dvigniti k soncu. V času, v katerem živimo, si še posebej želimo svobode, neomejevalnega življenja, pogleda preko tesnih meja sistema, v katerem živimo, lastnih omejitev in tistih, ki nam jih nalagajo drugi.«