»Izjemna na več ravneh: zaradi politične razsežnosti in moči glasu, fizičnosti ter in filozofskih razmišljanj o glasu, telesu in prostoru, pa tudi zaradi raziskovanja zgodovine.«
»Ne v kakšen poseben namen, temveč zato, ker to najbolje odraža razprave žirije in obenem izraža priznanje raznolikosti umetniških glasov na današnji slovenski plesni in uprizoritveni sceni.«
»Vendar te transformacije niso nikoli enosmerne, stabilne, zavezujoče, samozadostne – prav nasprotno, lomijo se, se izničujejo, v razpiranju teh razpok, v teh prekinitvah, pa telo začne pripovedovati svojo zgodbo.«
»Naša dežela, Slovenija, je v njih prepoznavna, deluje kot prizorišče lepega, prijetnega filma. Tudi po zaslugi Jake Judniča sedemdeseta in osemdeseta v kolektivnem spominu takrat odraščajočih Slovencev nikakor niso svinčene ali sive barve, nasprotno, prav barvita so«
»Njegove reklame so bile, kot piše v utemeljitvi, 'tehnično dodelane, živahne, iskrive, duhovite, žgečkljive, estetske, izvirne, drugačne, nove. Z idejo! In pa, pomembno in presenetljivo, naše, domače! Ter izjemno učinkovite, saj so pripomogle h krepitvi mnogih izjemnih blagovnih znamk, večinoma slovenskih'«
»Pisateljica na izviren način opiše družinsko srečanje v pocovidnem času, ko privrejo na dan potlačena čustva. Spretno in domiselno, s stopnjevanjem napetosti poglobi odnose med družinskimi člani, ki niso zaprti med štiri zidove, ampak bi se v njih vsakdo zlahka prepoznal. Krečičeva svoje pisanje opremi tudi z duhovitimi prebliski.«
»Pesnica v tem ciklu prikazuje begavo držo sodobnega človeka, ki prestopa zanesljive okvire vsakdana. Bremeni ga nepreglednost doživetij, razkrajajo ga negotovosti, žalostijo izgube, zasleduje starost. Izpoved je posredovana v melanholičnem tonu in prijetnem zvenu.«
»Avtorica v tej zgodbi občutljivo obravnava temo iz časa druge svetovne vojne. V ospredju sta družinski spomin in odpuščanje, ki je edini temelj, na katerem velja graditi sedanjost in medčloveške odnose. Kozinčeva k obravnavani vsebini pristopa spoštljivo in s prepričljivim peresom.«
»Gre za večplastno motiviko z vrhuncem v zagonetnem prizoru, ki poveže dve življenji. Je pa zgodba tudi potovanje v čas neke vasi, ki živi po pradavnih zakonih in običajih. Avtor tankočutno opisuje ruralni svet in njegove, tudi jezikovne posebnosti.«
»Morda je tudi v luči tega zaporedja, da si datumi tako lepo sledijo, prišlo do odločitve, da se slovenske kulture spominjamo na dan Prešernove smrti, torej 8. februarja.«