»Septembra dvaindvajset, marca spet okoli dvaindvajset, junija šestindvajset. Največji šok nas čaka v prihodnjem letu septembra, ko naj bi selili alternatorje. To je še 240 ljudi. To bo še največji šok.«
»Od delodajalca nismo prejeli nobenega dela niti razlage o našem statusu. Veliko sodelavcev je bilo prisiljenih podpisati sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi. [...] Izpostavljeni smo verbalnemu nadlegovanju, psihičnemu pritisku in stalnim poskusom ustrahovanja. Ostajamo v negotovosti in zato ne moremo sprejeti drugih ponudb za delo. Okoli 40 nas je, psihično zdravje se slabša, med nami prihaja do napetosti, obstaja vse večje tveganje za fizične prepire. [...] Za kakršne koli incidente, ki bi se lahko zgodili, bodo odgovorni Yapi Merkezi, Kolektor in drugi.«
»Večina delavcev je te sporazume podpisala in očitno so ti ljudje, ki so, če temu tako rečemo, nasedli, zdaj v kampu v Orehku [...], in srčno upam, da ti ljudje niso zdaj v zraku.«
»denarna politika postaja pomenljivo manj omejevalna«