»Pokazal mi je, kako naj imam rad samega sebe, in ta ljubezen se je razlila na celo temnopolto skupnost. Veliko dela moramo še opraviti, in to je naloga za vse v tem prostoru, ne samo za enega človeka. V torek zjutraj se vračam na delo – danes bo pa žur!«
»Mislim, da bomo po vrnitvi v kino videli, da gre za posebno obliko umetnosti, pri kateri sedimo v temni sobi s kupom neznancev in gledamo v zelo velik zaslon z zelo glasnim ozvočenjem, to pa bo postala dosti bolj ritualizirana dejavnost, pri kateri bomo bolj osredotočeni. To je edini kraj, kjer umetnost prevlada.«
»To, da se 300 ljudi, neznancev, hkrati smeje in joka, ne pa le vaša družina v vaši hiši, je zelo močna stvar, ki se ji po mojem mnenju ne bomo nikoli odpovedali. Vprašanje je, ali bodo kinematografi dejansko obstali? Pravzaprav me še bolj skrbijo tisti izvirni kinematografi, tista mala kina v majhnih mestih. Tako so lepa in tako pomembna za skupnost.«
»Ko protagonistko sestra dobronamerno označi za 'naslednico pionirjev v veliki ameriški tradiciji', njene besede izzvenijo grenko in pokroviteljsko.«
»To je zgodba o pogumu, ljubezni in trdoživosti ter o tem, kaj se zgodi, če se pravočasno ne odzovemo na svarilne znake. Vojno v Bosni sem preživela. Nekega dne imaš vse, že naslednjega dne pa večina stvari, ki si jih poznal, ne obstaja več. Samo zato, ker imamo nekatere stvari za nepredstavljive, to še ne pomeni, da se ne morejo zgoditi.«
»Film je prvovrsten politični triler, ki skozi mikrokozmos ene nacije nevsiljivo odseva 'bolezensko' stanje, v katero je ujet ves svet. Če smo si pred izbruhom pandemije še lahko zatiskali oči, da to ni naša zgodba, je danes jasno, da je celotno človeštvo en velik Kolektiv.«