»Prašiča Tijane Zinajić, zmagovalni film letošnjega Festivala slovenskega filma, kljub robatemu naslovu kar 'poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov,' kot je v svoji utemeljitvi poudarila portoroška žirija ...«
»Zaradi negotovosti različic in vpliva, ki bi ga to lahko imelo na našo skupnost, menimo, da je to najboljša in najvarnejša odločitev za nagrajence in goste.«
»Pokazal mi je, kako naj imam rad samega sebe, in ta ljubezen se je razlila na celo temnopolto skupnost. Veliko dela moramo še opraviti, in to je naloga za vse v tem prostoru, ne samo za enega človeka. V torek zjutraj se vračam na delo – danes bo pa žur!«
»Mislim, da bomo po vrnitvi v kino videli, da gre za posebno obliko umetnosti, pri kateri sedimo v temni sobi s kupom neznancev in gledamo v zelo velik zaslon z zelo glasnim ozvočenjem, to pa bo postala dosti bolj ritualizirana dejavnost, pri kateri bomo bolj osredotočeni. To je edini kraj, kjer umetnost prevlada.«
»To, da se 300 ljudi, neznancev, hkrati smeje in joka, ne pa le vaša družina v vaši hiši, je zelo močna stvar, ki se ji po mojem mnenju ne bomo nikoli odpovedali. Vprašanje je, ali bodo kinematografi dejansko obstali? Pravzaprav me še bolj skrbijo tisti izvirni kinematografi, tista mala kina v majhnih mestih. Tako so lepa in tako pomembna za skupnost.«