Ključna beseda: otroci s posebnimi potrebami

»Tem otrokom država s takim ravnanjem povzroča nepopravljivo škodo.«

»Skoraj nemogoče je, frustracije so vedno večje.«

»Naši otroci potrebujejo različne pristope usposobljenih strokovnjakov, ki imajo na razpolago najrazličnejše posebne pripomočke.«

»V šoli ima Bor tudi vse strokovne terapije, kot so fizioterapija, delovna terapija, psihološka in socialno-pedagoška obravnava.«

»Država se obnaša kot užaljeni otroci, ki ne želijo priznati, da bi lahko kakšno stvar naredili drugače in boljše.«

»Ker se borimo za naše otroke, za njihove pravice, ne samo danes, ampak tudi jutri.«

»Borove frustracije so se spet začele nabirati in se kažejo v agresivnem in samoagresivnem vedenju.«

»Sem pa srečna, da razume situacijo in je toliko samostojen, da dela sam.«

»Pravijo, da se družba sodi po tem, kako ravna z najšibkejšim členom.«

»Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja.«

»Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo.«

»Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo.«

»Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava.«

»Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar.«

»Dokler se še da kaj nadoknaditi.«

»Ob organizaciji prehrane morajo spet urediti prevoze otrok, saj so zaradi vseh ukrepov pogoji za izvajanje teh drugačni. Nekateri starši otrok verjetno sploh ne bi spustili v šolo, zaradi vseh sprememb pa bi se s prevozniki morali na novo dogovarjati o urnikih, česar pa konec tedna ni mogoče storiti in v ponedeljek zagotovo še ne bi mogli odpreti šol.«

»Tega bi si želeli že dolgo nazaj, saj zdaj vsaj lahko nekoliko predvidevamo, kaj in kdaj bo. Doslej smo namreč tavali v temi in je naenkrat v četrtek zvečer ali celo v petek popoldne iznenada priletela okrožnica, mi pa smo morali na čudežen način stvari do ponedeljka izpeljati tako, da so stvari že delovale.«

»Če ne vemo, koliko otrok bo prišlo, koliko jih bodo pripeljali starši in do kdaj bodo v šoli, potem težko vse te stvari organiziramo v skladu z ukrepi, ki jih predpisuje stroka. Vendar so to bolj kot ne finese in terjajo dan ali dva organizacije.«

»Prihajajo iz zelo različnih občin in tam že tako večinoma nimajo prijateljev. Zdaj se tako ali tako ne družijo, a prijateljev nimajo niti sicer veliko, zato še toliko bolj potrebujejo sošolce, učitelje in varno gnezdo, ki ga imajo v naših šolah. Tukaj so namreč manjše skupine, bolj intenzivni odnosi, več je tudi sodelovanja in pomoči.«

»Že sicer so deljeni v zelo majhne skupine in nikakor ne zapuščajo razredov brez učitelja ali varuha oz. spremljevalca.«

»Z vašim otrokom tako in tako nič ne bo, dajte ga v zavod.«

»Leta 1992, ko se Gregor rodil, se sploh ni vedelo, kakšna bo življenjska doba teh otrok, ker je včasih veljalo, da živijo največ od 30 do 35 let.«

»Ljudje so v zadregi ali ga gledajo. Še danes, ko greva v trgovino ali ko gremo na potovanje, ko gremo v lokal, na koncert … ga gledajo. Ampak se zdaj niti več ne odzovemo na to. Na začetku, ko je bil Gregor še manjši, pa ko si videl ljudi, te poglede … malo boli. Vsaj mene je.«

»Otroci z downovim sindromom so res eni veliki sončki. Zelo so pozitivni, vedno so nasmejani.«

»Se vidi, da so otroci z redkimi boleznimi med nami, da jih družba opazi in jim stopi naproti.«

»Če bo en sam človek na naše otroke začel gledati drugače in jih videl v luči, kot jih vidimo starši sami, potem smo namen gotovo dosegli.«

»Prišli smo v podporo naši punčki in tudi, da otroci spoznajo, da so lahko med njimi zelo različni otroci, ki so kljub različnosti lahko srečni in veseli.«

»Rad tukaj, ker ima rad mamico in rdeče balone.«

»Tukaj smo v podporo in z namenom ozaveščanja, da pokažemo, da otroci s posebnimi potrebami niso nič drugačni od ostalih otrok oziroma da so vsi otroci enakopravni.«